Tiskane izdaje
Filmi so vedno bili moja terapija, v biografskem dokumentarcu prizna eden najbolj slavnih filmskih režiserjev Steven Spielberg. Film je čisto nov in ga je za HBO posnela oseminšestdesetletna režiserka Susan Lacy. Dokumentarec je napeta zgodba o nastajanju filmov in intimi genija, čeprav je Spielberg vedno veljal za bolj žanrskega režiserja, ki zna napolniti kinematografe in obrniti milijone dolarjev, kot pa za pravega »umetnika«, čeprav je to seveda zgolj obrabljen kliše. Kot pravi njegov prijatelj Francis Ford Coppola, je Spielberg vedno delal takšne filme, kot bi jih hotel sam gledati v kinu, in slučajno se je zgodilo, da so bili prav takšni filmi všeč tudi publiki.
Ko je bil še majhen mulc iz Arizone, mu je bilo jasno, da bo nekoč postal režiser. Bil je nevrotičen otrok, sošolci so ga maltretirali in sramoval se je svojega judovstva. Šole ni maral, in ko je dobil svojo kamero, je cele dneve snemal filme s prijatelji. Ko je snemal filme o »vojni«, je sam poskrbel celo za posebne efekte, ki so čudežno delovali. Nekega dne je kinu videl film Lawrence Arabski, ki ga je posnel David Lean, in takrat je malce podvomil, ali si res želi postati režiser, kajti film se mu je zdel preveč dober in strah ga je postalo, da se takšni popolnosti ne bo mogel nikoli približati. Na filmsko šolo se ni mogel vpisati, ker je imel preslabe ocene, zato se je filmskim ljudem približal na svoj način.
Legenda pravi, da se je nekoč v enega od filmskih studiev pripeljal s turističnim avtobusom, se skril v stranišču in počakal, da so vsi odšli, nato je zasedel prazno pisarno v eni od upravnih stavb, na vrata napisal svoje ime in zaposleni so šele čez pol leta ugotovili, da je zgolj vsiljivec, usodno zaljubljen v film. Priplazil se je celo na snemanje enega od Hitchcockovih filmov, a so ga prav tako ujeli.
Podzavestno na platnu
Kljub vsemu je kmalu dobil priložnost, saj je že pri rosnih 26 letih posnel svoj prvenec Sugerland Express. A njegov režiserski genij je prišel do izraza šele v minimalističnem filmu, skoraj monodrami, z naslovom Dvoboj (1971) z Dennisem Weaverjem v glavni vlogi, ki je odnjegovih filmov meni najljubši. Grozljivka o moškem, ki ga po prašnih cestah lovi tovornjak in ga hoče umoriti. Vsi njegovi filmi na neki način govorijo o šibkih junakih, ki jih preganjajo neobvladljive sile, dokler se jim ne postavijo po robu in se začnejo boriti, kar jih povsem spremeni. »Ta tovornjak je bil odlična metafora za nasilneže, ki so me pretepali v šoli.«
Leta 1975 je posnel Žrelo in Hollywood ni bil nikoli več isti, saj je kmalu po premieri postal najbolj gledan film. Čeprav je šlo na snemanju vse narobe, ko je začel snemati, sploh še ni imel scenarija in niti ni vedel, kdo bo igral glavne vloge, mehanski morski pes, ki naj bi vzbujal strah in grozo pri gledalcih, je bil primitiven kos železa, ki se je ves čas kvaril. Bil je prepričan, da ga bodo odpustili. A kot se to ponavadi zgodi, je znal ravno iz napak in pomanjkanja ustvariti presežke. Tisto, česar sploh ne vidiš, je najbolj grozljivo, je ugotovil, in ker niso imeli morskega psa, so njegovo nevidno prisotnost vedno poudarili z srhljivim ritmom glasbe. Bolj ko se je žival bližala žrtvi, hitrejši je bil ritem. »Tako kot Hitchcock, ki gledalca drži v napetosti natančno zato, ker mu ne pokaže tistega, kar si želi videti.« Ko je Žrelo prišlo v kinematografe, so gledalci omedlevali od groze, bolj jih je bilo strah, daljše so bile vrste. Žrelo je postal največji filmski zaslužkar vseh časov.
Spielberg se je pridružil skupini izjemnih mladih režiserjev (Francis Ford Coppola, George Lucas, Martin Scorsese, Brian De Palma, Paul Schrader) zaljubljencev v filme, ki so preoblikovali Hollywood in filmsko umetnost.
Ko gledamo dokumentarec, nam postane jasno, da začetni stavek o tem, da so bili filmi njegova terapija, še kako drži. Sam prizna, da ima šele, ko na snemanju reče »Akcija!«, kontrolo nad svojim življenjem. Pove tudi, da snema grozljivke, ker se je kot deček vsega bal, in da se mu zdi katarzično, da se otroci v njegovih filmih borijo z nevidnimi močnimi silami. »Še vedno me je strah teme, razen v kinu.« V filmih največkrat prikazuje družine, ki se ločijo, kajti ločitev njegovih staršev je bil eden najbolj travmatičnih dogodkov v njegovem življenju. Tudi Schindlerjev seznam, ki ga je posvetil holokavstu, je bil očiščenje, saj se je kot otrok nadvse sramoval tega, da je jud. »Vsi filmi so nastali iz mojih osebnih zgodb, ki jih v življenju nisem nikoli znal razložiti.«
