Dokumentirano: Svet brez glasbe

Film Predstavljajte si, da se jutri zbudite in glasbe ni več spremlja umetnikov proces ustvarjanja projekta 17.

pet, 15.04.2016, 17:13

»Kakšen bi bil svet brez glasbe?« se takoj na začetku dokumentarca režiserja vpraša Bill Drummond, protagonist novega filma dokumentarista Stefana Schwieterta z dolgim naslovom Predstavljajte si, da se jutri zbudite in glasbe ni več. Pravzaprav razbije četrto steno in skozi kamero nagovarja občinstvo v kinodvorani. »Samo mi in civilizacija. In naši glasovi. «

Film predvideva, da Billa Drummonda ni treba posebej predstavljati. To je namreč tisti kitarist, ki je svojo kariero začel v britanskem punk bendu Big in Japan in kasneje s skupino KLF aka The Justified Ancients of Mu Mu zares postal "big" po vsem svetu. Še posebej, ko so leta na Brit Awards leta 1992 z odra s slepimi metki streljali v občinstvo in na zabavo po prireditvi med ljudi vrgli mrtvo ovco. Če po tem incidentu kdo še vedno ni slišal zanje, ni mogel preslišati javnega ogorčenja dve leti pozneje, ko so člani zasedbe protestno zažgali milijon funtovskih bankovcev, pepel pa zapekli v lično opeko. Neverjetno, kako spokojno in pomirjujoče se sliši prasketanje milijona funtov! (vsaj na platnu). Saj, ko Billa Drummonda režiser vpraša, ali je šlo za dejanje osvoboditve, se umetnik zamisli in pri tem tudi ostane. Vse svoje posnetke so pozneje umaknili iz prodaje in interneta in tako naznanili bojkot glasbene industrije. Medtem ko so jih fani podpirali, so drugi menili, da gre za komercialni samomor.

Pričujoči dokumentarec, ki ravnokar obiskuje filmske festivale po svetu, se sicer v spiralastem, nekonsistentno zmontiranem zaporedju (ki je največja nedoslednost filma), vrača v Drummondovo notorično preteklost, da bi ga vzpostavil kot zgodovinsko relevantno glasbeno osebnost in upravičil njegov precej nejasen in popreproščen koncept njegovega novega projekta.

Film namreč spremlja umetnikov ustvarjalni proces, skladanja nove glasbe, naslovljene 17. Kaj ta številka označuje, ne ve povedati niti avtor sam. Kot razkrije film, je umetnik veliko boljši v sami izvedbi projekta, kot v razpredanju o filozofiji, ki za njim tiči. Ta je sestavljena iz okornih fraz in generičnih zamisli oziroma preprostih dognanj v smislu: "Ko sem si prvič kupil iPod, sem ugotovil, da lahko z enim dotikom poslušam vso glasbo na svetu. Odnos do glasbe se je v tistem trenutku spremenil. Kam naprej?" Stožilo se mu je po časih, ko je kot fant dolgo varčeval denar, da si je potem kupil kakšno elpejko. In ko je tako premleval, kam gre ta nori svet in se po škotski zeleni idili, posejani z ovčicami, vozil v svojem starem landroverju, je pomislil, kaj če se jutri zbudim in glasbe ni več. Nehote je začel mrmrati ob zvoku avtomobilskega motorja in tako se je rodil zbor 17.

 


Film je nekakšen road movie, ki svojega junaka v dolgem, starem, obrabljenem usnjenem plašču, da je videti, kot bi pobegnil iz kakšne futuristične kavbojke, spremlja na njegovem poslanstvu človeštvu odpreti oči - oziroma ušesa. Široki kadri z osupljivo pokrajino navdihnjenega snemalca, dajejo slutiti, da gremo nazaj k naravi. Drummond postopma razkriva konceptualne koordinate svojega eksperimenta. Obiskal bo določena mesta in pokrajine na enaki geografski širini in snemal glasove ljudi, ki jih bo nato digitalno združil v orkester in predvajal. Le enkrat. Le povabljenim sodelujočim. Nato pa bo simfonijo izbrisal za vedno.

Spremljamo ga torej misiji, ko poskuša na isto frekvenco uglasiti kmetovalce na plantažah sadja, stare vaške ženice, številčno pakistansko družino, delavce in delavke v tovarni s keramiko, taksiste, britanske osnovnošolce, veselo druščino v pubu in zborček nun. Berlin dobesedno okupira s svojimi »pevci« in jih snema po principu igrice telefončkov.

Partiture za Zbor 17 so kratka pravila, v bistvu navodila za meditacijo.» Zakriči trikrat ho - huaho in zaspi.« ali pa »Pelji 17 ljudi na kmetijo in vsakemu dodeli po eno žival naj posluša zvoke, ki jih oddaja ta žival.«

Ko spremljamo evforičnega Drummonda, norega umetnika, na njegovem idealističnem pohodu, dobimo občutek, da gledamo mockumentarec. Hkrati je projekt tako ekstravaganten, da nas - če res ne gre za potegavščino - končni rezultat vedno bolj zanima. Tu pa filmu, ki je morda kar preveč nekritično zaverovan v svojega junaka, uspe ključen in učinkovit preobrat. Na pečini Drummond postavi zvočnike, da bo končno javno predstavil svoj veliki projekt. Razen njega in tehnika ni občinstva (čeprav je vse sodelujoče pisno povabil na dogodek, a se očitno nihče ni odzval). Tehnik pritisne tipko play in zvok v kinu utihne. V dvorani se sliši samo tišina. Seveda, mi v dvorani, nismo bili del projekta in si zato nismo prislužili pravice, da bi slišali končno izvedbo.

Drummond na koncu filma spet nagovori občinstvo v dvorani in ga povabi, naj prisluhne ritmu svojega srca. Potem pa naj se tukaj vpiše kot soavtor projekta.

 

Prijavi sovražni govor