Tiskane izdaje
Pred približno 50 leti so gasilci v ameriškem mestecu Livermore ugotovili, da imajo na stropu gasilskega doma nameščeno zelo posebno električno žarnico. Njihovi predhodniki so svetilko kupili in namestili leta 1901. Leta 2001 so ji pripravili proslavo za rojstni dan in njena žarilna nitka še do danes ni pregorela.
Ko je ameriški izumitelj Thomas Edison konec devetnajstega stoletja predstavil prvo komercialno električno žarnico, so proizvajalci najprej poudarjali njeno dolgoživost. Električna žarnica je svetila tisočkrat dlje od vsake sveče ali petrolejke. V nekaj letih so ji življenjsko dobo podaljšali s tisoč na 2500 ur. V laboratorijih so preizkušali prototipe, ki bi lahko trajali skoraj večno. Inženirji so bili navdušeni nad dosežkom, a so njihovi uspehi zelo kmalu zaskrbeli lastnike svetilnih tovarn. Če bo žarnica svetila skoraj večno, ne bodo mogli prav dolgo prodajati novih.
Zaradi zadrege večne žarnice so se proizvajalci povezali v kartel in sklenili, da je treba omejiti življenjsko dobo vseh prihodnjih izdelkov. Žarnica je morala svetiti ravno dovolj dolgo, da je uporabniki ne bi zavrnili (ni smela postati nezanesljiva tehnologija). A so morali hkrati poskrbeti za prihodke od prodaje in naučiti kupce, da je treba svetilko zamenjati vsaj nekajkrat na leto. Ko so izračunali idealno življenjsko dobo − približno tisoč ur delovanja −, so inženirjem naročili izdelavo takšne žarnice.
Ta dogovor velja za prvi dokumentirani primer »načrtovane zastarelosti«, kjer proizvajalci namenoma skrajšajo uporabnost izdelka. Načrtovana zastarelost je postala temelj potrošniške ekonomije, kjer so proizvajalci ustvarjali prihodke s prodajo množičnih izdelkov. Na ta način pa so ustvarili izrazito potraten in nevzdržen ekonomski model, ki prideluje odpadke, izčrpava omejene naravne vire in uničuje prihodnost življenja na planetu, je prepričan nizozemski arhitekt Thomas Rau.
V pogovoru z novinarjem nizozemske televizije Vpro je predstavil popolnoma drugačen pristop, ki namesto predmetov prodaja storitve. Nizozemski Philips je prepričal, da so mu pisarne uredili po storitvenem načelu. Od njih ni hotel kupiti žarnic, ampak svetlobo. Izvajalcem je povedal, da noče imeti poleg naročnine nobenih dodatnih stroškov. Ne bo menjal žarnic, plačeval elektrike ali iskal serviserja, če se bo osvetljava pokvarila. Celotno storitev je moral prevzeti Philips, kar je popolnoma spremenilo njihov model svetlobne oskrbe.
Philipsu se je nenadoma izplačalo uporabiti žarnico, ki je ni bilo treba menjati in ki je porabila zelo malo elektrike. Z dolgoživostjo, varčnostjo in preprostejšim vzdrževanjem so si povečali prihodke in Rau je bil prepričan, da lahko šele takšni storitveni modeli zares spremenijo odnos do okolja in surovin. Če se proizvajalcem ne bo več izplačalo prodajati novih izdelkov in z njimi pridelovati odpadkov, bodo spet začeli izdelovati boljše in trajnejše izdelke.
Arhitekt je prepričan, da bi bilo mogoče enak pristop uporabiti tudi na drugih področjih. Naštel je primere uspešnega najemanja gospodinjskih aparatov, kjer so proizvajalci ponudili hladilno storitev namesto hladilnikov. Prepričan je, da so mladi vse manj navezani na avtomobile (hočejo mobilnost, ne štirikolesnega stroja), lastna stanovanja in drugo lastnino, saj svoje družbene identitete marsikdo ne potrjuje več s predmeti, ampak išče drugačne statusne potrditve.
Človeško preživetje na Zemlji lahko reši le prehod v postmaterialno družbo, je prepričan Rau. Naš planet je nekakšna vesoljska ladja, s katere se ne moremo preseliti, na katero ne moremo nikogar vzeti in si nikjer izposoditi surovin, ki smo jih potratili s potrošništvom. Takšno prihodnost pa lahko po njegovem omogočijo samo novi sebični interesi podjetij, ki so zrasla prav zaradi potrošniškega stoletja. Kar je daleč najbolj radikalna in malo verjetna misel v njegovi viziji.
