Dokumentirano: Vojna igra

The War Game ni dokumentarni film, a bi to lahko bil, in to je njegovo najbolj zastrašujoče sporočilo.

Objavljeno
02. oktober 2014 14.27
Mojca Zabukovec, Ljubljana
Mojca Zabukovec, Ljubljana

V britanski medijski hiši BBC še pol stoletja po tem, ko je Peter Watkins posnel The War Game, zanikajo, da so zaradi pritiskov tedanjega političnega vrha prepovedali njegovo predvajanje na javni televiziji. Kot pravijo, so ga umaknili, ker je bil »preveč grozljiv«.

O filmu so sicer 2. decembra 1965 − kmalu po izidu − razpravljali celo v parlamentu. Na notranje ministrstvo je bilo naslovljeno pomenljivo poslansko vprašanje: kaj je minister naročil BBC in zakaj je izvajal pritisk in s tem preprečil predvajanje filma? Kljub protestom avtorja in mnogih drugih so ga na spored javne televizije uvrstili šele dvajset let pozneje.

Oseminštiridesetminutnemu filmu iz leta 1965 nekateri pripisujejo oznako psevdo-dokumentarni, ker posega v fikcijo, drugi ga zaradi igranih prizorov označujejo za dokumentarno dramo. »Vojna igra ni dokumentarni film, a bi to lahko bil, in to je njegovo najbolj zastrašujoče sporočilo,« je o filmu zapisal filmski kritik Glenn Heath Jr.

Watkins slika svet na robu jedrske vojne. Sovjetska zveza napade Zahodni Berlin. V Londonu poskuša oblast ljudi poučiti, kako ravnati v primeru jedrske eksplozije. Delijo jim knjižice z napotki in preventivnimi ukrepi, ki pa si jih povprečna družina ne more privoščiti. Zavezniške sile uporabijo taktično jedrsko orožje. Povračilni izstrelki razdejajo (tudi) britanski jug. Smrtne žrtve štejejo v milijonih. Država se mora spopasti s pokopom in tisočimi opečenimi, medtem ko se začnejo nemiri zaradi pomanjkanja hrane.

Watkins ostaja še danes prepričan, da je prepoved predvajanja filma na javni televiziji dosegla tedanja oblast. Proti koncu leta 1964 je Harold Wilson s predvolilno obljubo o jedrski razorožitvi Velike Britanije postal premier. Kmalu zatem so na otoku kljub temu začeli v polnem obsegu razvijati jedrsko orožje. Watkins pravi, da so v BBC omejevali razpravo o morebitnih posledicah jedrske tekme kot tudi, da niso poročali o razvoju britanskega jedrskega programa. Britanska javnost, nadaljuje Watkins, o tem ni vedela nič.

»BBC sem zato predlagal film o okrožju Kent na jugovzhodu države, ki naj predstavlja mikrokozmos, in o verjetnih posledicah jedrskega napada na Veliko Britanijo takoj po začetku vojne med Sovjetsko zvezo in zavezniškimi silami,« na svoji spletni strani zapiše Watkins. Kot pravi, so bili takratni odzivi drugih medijev različni; nekateri so priporočali njegov ogled (v kinematografih), spet drugi so ga označevali za popolno »antibombno propagando«.

The War Game ob nazornih posledicah jedrskega razdejanja pokaže še nekaj. Medtem ko se velike sile spopadajo za prevlado, se ljudi, ki nimajo denarja, da bi si dom ogradili z dragimi vrečami s peskom, in ne pomenijo veliko na družbeni lestvici, da bi lahko zanje poskrbel kdo drug, strpa v zadnje sobe v bolnišnicah in se jih pusti umreti. Watkinsonovo sporočilo je jasno: gnus do jedrske vojne in oboroževanja.

»Vojna je umazana in Watkins si vzame čas, da pove, kako je lahko brutalno brezbrižna,« zapiše kritik Glenn Heath Jr.

»Bi živi zavidali mrtvim?« se naposled v filmu vpraša pripovedovalec.


*********
Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Vesna Milek, Tina Lešnicar, Irena Štaudohar, Boris Čibej in Mojca Zabukovec.