Tiskane izdaje
Ko je teksaški izumitelj in podjetnik Tim Jenison prvič videl slike holandskega slikarja iz 17. stoletja Johannesa Vermeerja, so ga čisto obsedle. Bile so popolnoma drugačne od tistih, ki so jih slikali njegovi bolj znani sodobniki. Podrobnosti so bile izrisane s fotografsko natančnostjo, svetlobo je ujel tako prepričljivo, da so imele njegove slike trirazsežnostni učinek. Zato je Jenison pomislil, da Vermeer ni mogel biti samo izjemno nadarjen slikar, ampak tudi tehnološki inovator.
Razmišljal je o tehnoloških rešitvah, ki bi jih lahko uporabil slikar. Camero obscuro so tedaj že poznali, v Holandiji so živeli zelo napredni obdelovalci stekla in optiki. Vendar na obrnjeno podobo v temni sobi ni bilo mogoče slikati, kaj šele zajeti Vermeerjeve podrobnosti in zveste barve. Slikarjev pripomoček se mu je izmikal do kopalniškega razodetja, ko je razmišljal o nebesnih ogledalih in doživel izumiteljsko hevreko. Pomislil je, da bi lahko camero obscuro združil s posebnim sistemom zrcal in nato nanašal oljno barvo na odsev. Zamisel je najprej preizkusil na stari fotografiji in že v prvem poskusu mu je brez slikarskega znanja uspelo naslikati zelo prepričljiv portret.
Za njegovo obsedenost sta izvedela znana ameriška lasvegaška iluzionista in skeptika Penn Jillette in Raymond Teller. Za njune predstave sta značilna tehnološka inovativnost in razkrivanje ukan, s katerimi lahko tudi nelahkoverne ljudi prepričamo v čudeže. Zato sta producirala dokumentarni film, v katerem je hotel Jenison v slogu njunih predstav razbliniti magičnost Vermeerjega slikarskega sloga in ga pojasniti s tehničnim trikom.
Po skoraj petih letih iskanja pravega pripomočka, proučevanja slikarskega sloga in izdelave natančne kopije sobe, v kateri je Vermeer ustvaril znano sliko glasbene učne ure, je bil strokovnjak za računalniško grafiko končno pripravljen. Več mesecev je nanašal pikico za pikico slikarske barve, dokler ni dokončal stare umetnine. Tehnično iznajdljivi slikarski začetnik je poustvaril skoraj mitsko mojstrovino, ki je več stoletij begala likovne kritike.
Pripoved o Jenisonovi obsedenosti s starim slikarjem in želji po razkrivanju njegove skrivnosti je neprikrita in navdihujoča oda »gikovstvu«. Vendar se Penn in Teller nista odrekla preverjeni dramaturgiji, ki jo pogosto uporabljata v predstavah in televizijskih šovih.
Za film sta potrebovala veliko skrivnost (slikarsko tehniko), ki jo je uporabljal veliki umetnik (čarodej), da bi dosegel poseben slikarski učinek (trik). Njegovo skrivnost pa je z močjo razuma, tehnične domiselnosti in denarja razvozlal vztrajni amater, ki je na koncu zadovoljno vzkliknil − naslikal sem Vermeerja! − in si ganjen otrl solzo.
Ta vzklik pokaže, da Jenison vidi Vermeerjevo umetnost le kot posebni učinek. Za genialnega slikarja, ki ni razmišljal o trikih in posebnih učinkih, ampak je le mojstrsko uporabil slikarsko tehniko in pripomočke tistega časa, v takšni pripovedi ni prostora.
***
Priporočila za radovedne
Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.
Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.
V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in stilske ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Vesna Milek, Tina Lešnicar, Irena Štaudohar, Boris Čibej in Mojca Zabukovec.
