Dokumentirano: Triumph des Willens (1935)

Gibanje. Ideja. Delo. Nova država. Enotnost. Sanje. Prihodnost.

Objavljeno
10. november 2016 17.20
Tina Lešničar
Tina Lešničar
Nekaj časa je trajalo, da se je igralka in režiserka Leni Riefenstahl pustila pregovoriti Adolfu Hitlerju, da posname njegov veliki 6. partijski kongres nacistične stranke v Nürnbergu leta 1934. Imela je precej dvomov, ker še nikoli prej ni snemala dokumentarnega filma, pa tudi tematika, kot je trdila najprej, ji ni bila najbolj blizu.

Pustimo ob strani neštetokrat preizprašano dilemo o moralnosti filma Triumf volje, ki pod vprašaj postavlja njegovo umetniškost, pozabimo, da gre za propagandno manipulacijo, estetizacijo nacistične ikonografije, iluzijo (nad)moči in ekshibicijo moči in reda ter hvalospev nacionalsocializmu s Hitlerjem kot odrešiteljem nemškega naroda. Film poskusimo gledati s časovno distanco in zavedanjem o tem, kar je kongresu sledilo čez vsega pet let. Kot svarilo, kako hitro množice lahko zaslepijo obljube o delu, skupnemu grajenju prihodnosti, mogočni državi in veliki ideji ter obnovitvi reda in pravičnosti. Kot zgodovinsko beležko, ki vzbuja srh in tesnobo, ne pa vznesenost ali strahospoštovanje. Kot enkratni dokument preteklosti, ki je ostal v opomin prihodnjim rodovom, da ne bi pozabili. Če že ni prepozno.

V tehničnem, produkcijskem vidiku je za tiste čase film sicer nesporna mojstrovina in inovacija. Producent (Hitler sam) ni varčeval s sredstvi. Svoji režiserki je namenil 172-člansko ekipo in ji omogočil snemanje z letal, cepelinov, dvižnih podestov, jam, ki so jih skopali pod odrom, tirnic, ki so se vile med procesijami. Ceremonijo so posneli s številnimi teleobjektivi in kamerami, ena je bila pritrjena tudi na njegov osebni mercedes. Riefenstahlova je vešče in natančno dirigirala svojemu tehničnemu orkestru s preciznim smislom za kompozicijo, nadzorovala zorne kote, ki so firerja prikazale kot veličastnega junaka, načrtovala premike, da so se simetrične oblike formacij risale na platnu. Takih nepreglednih množic »živih« statistov - brez CGI, se ne bi branil niti Peter Jackson. Nato je vse ovacije, vzklikanja, korakanja, vitje zastav, preplet dima in senc, ognjemete, trobente, bobne, odločne poglede, stisnjene ustnice, vznesenost, gorečnost in fanatične govore povezala z dinamično montažo in jim vdihnila duha še z Wagnerjevo glasbo.

Gibanje, ki bo ljudem vrnilo dostojanstvo in jim dalo delo

Ko se Hitler spusti z letalom v Nürnberg, ga v filmu najprej pozdravijo njegovi pribočniki z gorečnimi govori, ki pojejo slavo njegovemu gibanju. »Hitler je naš garant za zmago, za mir.« Reich bo pod njegovim vodstvom zaposlil milijone ljudi, ki bodo gradili novo državo, z močnim notranjim gospodarstvom. »Nemški delavec bo postal pokončen, ponosen in enakovreden tovariš.« Goebbels pa v čustvenem nagovoru omeni, kako Hitler milijone pristašev ni prepričal samo s svojo močjo, ampak je osvojil srca ljudi.«

Nato v Hitlerjevo avdienco stopi 52.000 delavcev, ki v postrojeni vojaški formaciji namesto pušk vrtijo lopate in mu izrečejo svojo pokorščino. »Tukaj stojimo, pripravljeni, da Nemčijo ponesemo v novo obdobje.« On pa jim v zameno svečano izjavi: »Delavci, ki stojite pred mano, predstavljate veliko idejo. Za milijone delovnih ljudi delo ne bo več predstavljalo nečesa, kar nas deli, ampak nekaj, kar nas vse združuje.«

Za delavci Hitler nagovori še mladino, svetlolase fantiče, ki pred njim v tisočih tvorijo pravilne kvadratke. Prime jih s trdo roko, naj bodo miroljubni, a hkrati pogumni in hrabri, pripravljeni, da Nemčijo ponesejo v svetlo prihodnost. Za njimi prav po benhurjevsko pridirjajo konjenica in oklepni avtomobili Wehrmachta.

Film po razvlečeni ekshibiciji monumentalne ceremonije kulminira v Hitlerjevem govoru v Frauenkirche, kjer med drugim poudari, da je partijo še nedolgo nazaj sestavljalo le sedem članov, a je že tedaj delovala po dveh principih; biti partija s svetovnim nazorom in postati edina sila v Nemčiji. Nemško ljudstvo se radosti, da je s prejšnjimi silami pometeno, trdni standard vodenja države pa je nadomestil pretekla nesoglasja. »In ta mogočni steber naše združene države bo vodil narod, ki je bil nekoč razdružen.«

Leni je Hitlerja začutila. Celo tako močno, da je iz filma (bojda nenačrtovano) izključila skoraj vse antisemitske izjave in ga predstavila kot povezovalca ljudstva, odrešitelja, varuha in očeta naroda. Čeprav je kasneje morda ravno v bran svoji profesionalnosti izjavila »Hitler je želel film, ki bi se premikal, ugajal, naredil vtis na občinstvo, ki ni nujno zainteresirano za politiko.«

***

»To je zgodovinska zmaga. To ni bila kampanja ampak gibanje milijonov delavnih moških in žensk, ki ljubijo svojo državo in si želijo boljše prihodnosti. (...) Spet bomo zgradili našo državo in obnovili ameriške sanje. Zgradili bomo novo državo, tunele, mostove, bolnišnice, obnovili infrastrukturo, ki ji ne bo para. In ob tem bomo zagotovili delo milijonom ljudi. Vsi bodo dobili priložnost, da povsem razvijejo svoj potencial. Podvojili bomo gospodarsko rast in ustvarili najmočnejše gospodarstvo. Sodelovali bomo z vsemi drugimi državami, ki bodo pripravljene hoditi skupaj z nami. Zdaj je čas, da se zacelijo rane nesoglasij in da se povežemo skupaj v združeno ljudstvo. Nobene sanje niso prevelike. Amerika se bo zadovoljila le z najboljšim. Izborimo nazaj usodo naše države. Naše delo v gibanju se je šele začelo.«

Povzetek zmagovalnega govora Donalda Trumpa, ob razglasitvi »zgodovinske zmage« na predsedniških volitvah 9. novembra 2016.