Dokumentirano: Ubij jih varno

Ko se z javno (ne)varnostjo kujejo dobički.

čet, 30.11.2017, 15:00

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijoTina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

Ostala priporočila za radovedne si lahko ogledate tukaj.

Temno je bilo, ko se je 23-letni Stanley Harlan vračal proti domu. Ker je presegel dovoljeno hitrost vožnje – namesto zapovedanih 35 je vozil 38 kilometrov na uro –, so ga tik pred hišo v Moberlyju v ameriški zvezni državi Missouri ustavili policisti. Vidno zmedeno je Harlan stopil iz osebnega vozila in postopal pred policijskim. V njem je bila kamera, ki je zabeležila celoten prizor. Končal se je tako, da je 23-letnik obležal mrtev, potem ko je bil trikrat ustreljen v prsi s taserjem − električnim paralizatorjem.

Smrt Stanleyja Harlana leta 2008 je bila povod, da se je Nick Berardini, ki je končal študij novinarstva in med drugim piše za Intercept, odločil za snemanje dokumentarnega filma. Sprva je v njem nameraval povedati zgodbo o krivični smrti 23-letnika, a je kmalu ugotovil, da bo to film o edinem proizvajalcu električnih paralizatorjev na svetu, multinacionalki Taser International s sedežem v Arizoni, ki s svojimi proizvodi zalaga večino policijskih postaj in varnostnih agencij v ZDA ter se širi po svetu.

Rešiti in/ali ubiti

V film uvodoma popeljejo bizarni prizori z bizoni. Ob vsakem pritisku na električni paralizator mogočna žival klecne in se potem znova pobere, nekdo znova pritisne pištolo in žival znova klecne. Da gre za vajo in testiranje učinkov paralizatorja, je mogoče razbrati iz pogovora, ki se vrti v ozadju. Podobno 'taser' deluje na človeka.

Stisnjen dušik iz naprave izstreli dve elektrodi, podobni manjšima puščicama. Opremljeni sta z bodicami, zaradi katerih ju je nemogoče hitro izdreti, ko sta enkrat pod kožo. Puščici elektrodi sta z žicama povezani s pištoli podobno napravo, ki je dobila ime po podjetju. Po žicah steče električni sunek v jakosti 50.000 voltov, kar povzroči (nekajsekundno) mišično nesposobnost. To pomeni, da človek (ali žival), ki sta ga zadeli elektrodi iz taserja, izgubi nadzor nad mišicami, zato mu dobesedno spodnese tla pod nogami.

Foto: Reuters

Toda v korporaciji, ki izdeluje, kot ji sami pravijo, »revolucionarno« napravo, trdijo, da ta rešuje življenja. To v filmu ponavlja tudi njen predstavnik Steve Tuttle in njene zagonske začetke opisuje kot uresičitev ameriških sanj. »Gledali smo Star Wars in Star Trek in si rekli, zakaj ne bi naredili nesmrtonosnega taserja. Tako smo začeli,« v povsem varovanih prostorih podjetja v Arizoni pripoveduje Tuttle. »Otroke smo naučili, da se bojijo elektrike, toda obstaja veliko stvari, ko se da elektriko uporabljati varno.«

Na spletni strani podjetja med drugim visi poseben števec. Ko je Berardini pripravljal film, je na njem pisalo, da je uporaba taserjev dotlej rešila več kot 75.000 življenj. Številne študije − več kot 300, ki so jih naročili v korporaciji, so, pričakovano, potrdile resnico, kot so si jo v zasledovanju večje prodaje in kovanju dobička zamislili v Taser International.

Taserji in skladišče v Ljubljani

Taserje so v ZDA začeli uporabljati konec devetdesetih let in so danes v policiji in drugih varnostnih organih splošno razširjena oprema. Po podatkih izdelovalca so električni paralizatorji, ki delujejo na daljavo, danes prisotni v več kot 107 državah. Pod vlado Janeza Janše je 15 taserjev X26 kupila tudi Slovenija, uporabljala pa naj bi jih specialna enota. Toda to se ni zgodilo, kot je pred kratkim ugotavljal novinarski kolega Gorazd Utenkar, so naprave »še vedno shranjene v skladišču notranjega ministrstva in zaradi starosti neuporabne«. Deset let pozneje, in tokrat ne mimo zakona, lahko policisti v skladu s spremembo zakona o nalogah in pooblastilih policije uporabijo električnih paralizator, če ne morejo drugače »obvladati aktivnega upiranja ali napada z orožjem ali drugimi nevarnimi predmeti«. Na policiji pravijo, da trenutno raziskujejo trg in da bodo prihodnje leto z javnim razpisom nabavili 40 paralizatorjev. Dodajajo tudi, da sicer poznajo Reutersovo preiskavo o taserjih, objavljeno letos.

Reutersovi novinarji so pridobili obdukcijska poročila v 712 od 1005 primerov smrti po uporabi taserja. Pri več kot petini je taser naveden kot edini ali eden od vzrokov smrti. O električnem paralizatorju kot smrtonosnem orožju govori tudi Berardinijev dokumentarni film. Korporacija je kljub denarju, s katerim zalaga medicinske strokovnjake in odvetnike, v ZDA in Kanadi izgubila pet sodnih postopkov, v katerih so oškodovanci dokazali nevarnost njenega orožarskega proizvoda. Sodišče v Vancouvru je, denimo, zaključilo, da taser lahko povzroči smrt. V korporaciji medtem ves čas trdijo, da bi ljudje, ki so umrli po tem, ko je policija nad njimi uporabila taser, »tako ali tako umrli«.

Kanadski policijski psiholog Mike Webster v filmu med drugim opozori, da so policisti opustili tradicionalne tehnike, ki so je jih priučili v času šolanja in jih zamenjali »z zelo spornim proizvodom«, katerega posledica so tragične zgodbe.

Film Killing Them Safely (Ubij jih varno), ki so ga leta 2015 premierno zavrteli na filmskem festivalu Tribeca, pokaže logiko delovanja − slepo sodelovanje države s korporacijo, ki se poslužuje zavajanj in administrativnih raziskav. Toda vprašanje javnega nadzora in kriterijev, po katerih se uvaja tako imenovane inovacije, ostaja, saj ga režiser filma ne zastavi predstavnikom državnih nadzornih institucij v ZDA, kjer sicer drugi amandma ustave Američanom daje pravico do nošenja orožja.

Foto: Reuters

Še naprej za »javno varnost«

V Taser International so aprila letos sporočili, da so se preimenovali. »Taser International je zdaj Axon,« so zapisali na spletni strani multinacionalke. Njeno prvotno ime so sestavili iz črk naslova romana iz leta 1911 Tom Swift and His elektric Rifle, v katerem so temnopolti portretirani kot divjaki. »Isto poslanstvo ščititi življenja, ista ekipa, ki premika meje tehnologije, da bi to dosegla. Omrežje Axon povezuje ljudi, naprave in aplikacije ter prinaša revolucijo v javno varnost po svetu.«

Policijskim in drugim varnostnim organom poleg taserjev odtlej ponujajo tudi osebne varnostne kamere, strojno in programsko opremo ter usposabljanja. Prvo leto, so zapisali v Axonu, bo vse to brezplačno. Nekaj mesecev po najavi spremembe imena je Intercept poročal, da je Thomas Blank, nekdanji lobist za Taser International, po tiho zasedel položaj vodje urada za priseljevanje, agencije, ki deluje pod okriljem ministrstva za domovinsko varnost.

Prijavi sovražni govor