Dokumentirano: Ukrajina v ognju

Oliver Stone v filmu na glavo obrne uradno zahodno perspektivo o agresivni Rusiji, ki si hoče podrediti svoje sosede.

Objavljeno
16. november 2017 11.26
Boris Čibej
Boris Čibej
Če verjamete zgolj zgodbam, ki jih o vrenju v Ukrajini pripovedujejo zahodne tovarne za proizvodnjo informacij, potem se zdi, kakor da barvnega filma še niso iznašli. Iz črno-belega sveta, v katerem se spopadajo »naši dobri« in »njihovi zlobni«, vas ne bo odrešilo tudi pričujoče delo razvpitega hollywoodskega režiserja Oliverja Stonea, je pa dokumentarec Ukrajina v ognju vsekakor nujni dodatek k zahodnemu agitpropu, če si hočete ustvariti vsaj približno sliko tamkajšnjih dogajanj, njihovih vzrokov in posledic. Med ogledom filma pa morate biti oboroženi s staro hladnovojno resnico, da sta za vsak tango potrebna dva.

V tem filmu je zanimivo že to, da obrne na glavo običajno oziroma uradno zahodno perspektivo o agresivni Rusiji, ki si hoče spet podrediti svoje sosede, in pokaže, da so pravi arhitekti ukrajinske »prozahodne revolucije« bolj ali manj odkrito delovali iz Washingtona. Pa ne gre le za zadnji »majdan«, ki je pred dobrimi tremi leti odnesel prejšnjega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča, dokumentarec razkriva staro geostrateško usmeritev ZDA, ki jo je pred več kot dvema desetletjema zapisal pomembni in zdaj že pokojni ustvarjalec ameriške zunanje politike Zbigniew Brzezinski: »Brez Ukrajine Rusija ne bo več evroazijski imperij.« A to je bila le javna potrditev tega, kar so v Washingtonu počeli vse od konca druge svetovne vojne, ko je ameriška obveščevalna služba zaščitila in skrila ukrajinske nacistične klavce, ki niso pobijali le Judov in Rusov, ampak so temeljito etnično čiščenje izvajali tudi med Poljaki.

Vse to in še marsikaj več pokaže ta dokumentarec, čigar zanimivost je, da ni le vsebinsko zrcalna slika zahodnih poročil o ukrajinskih dogajanjih, tudi formalno izgleda skorajda njihova parodija. Če zahodni dokumentaristi običajno pred kamero postavijo naše »govoreče glave«, politike in analitike, ki občinstvu razložijo, kaj je pravo bistvo dogajanj in da se za vsem skupaj skriva »ruska agresija«, njene domnevne načrtovalce pa vidimo zgolj na sposojenih posnetkih s kakšnih uradnih prireditev, so v filmu, ki ga je režiral mojster za barvanje in tridimenzioniranje starih filmskih klasik Igor Lopatonok, glavni igralci prav ti »zlobneži«, ki sicer nikoli ne pridejo do besede in jih filmski ustvarjalci uporabljajo zgolj kot grozljivo kuliso za svoje dokumentaristične srhljivke. »Ukrajina v ognju« namreč temelji prav na dolgih Stonovih pogovorih z Janukovičem in poglavarjem ruskega imperija Vladimirom Putinom. Do njiju res ni lahko priti, a ostali ustvarjalci »naše« ukrajinske resnice se niti niso nikoli potrudili, da bi se srečali z njima. Po svoje jih je treba razumeti: le zakaj bi ju spraševali in poslušali pravljice, ki si jih bosta izmislila o svojem barbarskem početju, če pa vso "resnico" sami že dobro vedo še pred začetkom snemanja, njune izjave pa bi med montažo povzročale zgolj težave, saj ne bi vedeli, kam jih umestiti, da jim ne bi pokvarile črnobele naracije njihovih stvaritev.

Tudi Ukrajina v ognju je posnet v tej črnobeli »tehniki«, čeprav je barvni film. Z izjemo Janukoviča tudi v njem »statisti« oziroma Ukrajinci ne nastopajo. Če je ubogo ukrajinsko ljudstvo za zahodni pogled zgolj žrtev ruskih apetitov, je za Stona marioneta, s katero se iz varne daljave igrajo ameriške oblasti (s pomočjo svojih evropskih »hlapcev«). Njegovo stališče je pogumno in utemeljeno, a tako kot za razpad Jugoslavije tudi za ukrajinsko »štalo« niso krivi le tajni načrti Cie, pa čeprav so lahko k obojemu precej pripomogli.

Režija: Igor Lopatonok; scenarij: Vanessa Dean; izvršni producent: Oliver Stone; 1 ura in 35 minut; ZDA 2016