Dokumentirano: Umetnost potegavščine (2015)

Film o ameriškem umetniku Joeyju Skaggsu, ki si je za svoje »platno« izbral medije.

čet, 19.05.2016, 15:00

Joey Skaggs v Sloveniji nikakor ni neznan. Pravzaprav ga − zaradi njegovih tukajšnjih nastopov, ene ne pretirano posrečene potegavščine, v katero je bil vključen tudi ljubljanski Institut Jožef Stefan, in ene prave računalniške lopovščine, s katero ni imel čisto nič opraviti, a ga je nezrela slovenska sedma sila z njo vseeno povezala − Slovenci bolje poznajo kot njegovi sonarodnjaki, čeprav je Američane v svoji petdesetletni karieri večkrat potegnil za nos. Ni ga namreč tamkajšnjega pomembnega medija, ki se ne bi vsaj enkrat ujel v njegovo past: od vseh televizijskih mrež, ki so poročale o njegovem bordelu za pse ali mobilni spovednici za pregrešne delegate na konvenciji demokratske stranke do najbolj »resnega« časopisa na svetu New York Timesa, ki se je med prvimi znašel na seznamu »platen« uporniškega umetnika.

Skaggs se je časniku, ki se hvali, da objavlja »vse novice, ki so primerne za tisk«, maščeval, ker je njegovo protestno umetniško akcijo virtualnega požiga vietnamske vasi v newyorškem Centralnem parku ponižal v orgijo hipijaških mamilašev. Našemil se je v romskega kralja JoJoja in pred mestno hišo na Manhattnu zbral svoje sonarodnjake, ki so protestirali proti znanstvenikom, ker so si ti enega od letečih insektov drznili poimenovati z rasističnim imenom »ciganska vešča«. New York Times je v povsem resnem poročilu s kraja dogodka povzel Skaggsovo grožnjo, da lokalni Romi v znak protesta ves teden ne bodo počeli tistega, kar običajno počnejo: žeparili in šlogali.

Spisek Skaggsovih potegavščin, med katerimi so bile najbolj uspešne tiste, ki so razgalile v javnosti prikrite predsodke ameriške družbe, je dolg. Nekaj jih prikaže dokumentarni film, ki so ga pred kratkim v organizaciji inštituta Aksioma premierno prikazali v ljubljanskem Kinu Šiška. Film je prvenec mladega italijanskega režiserja Andree Marinija, ki je Skaggsa spremljal med pripravo ene od zadnjih potegavščin, snemanja »dokumentarnega« filma o plusih in minusih genetskega spreminjanja hrane in ljudi, v katerem se umetnik pojavi kot ribič s Havajev, ki so mu v čeljust vsadili matične celice morskega psa in mu zato zobje odpadajo in znova rastejo tako kot tej podvodni pošasti.

Cilj Skaggsovega »štosa« je, da spravi ta kvazidokumentarec na čim več filmskih festivalov po svetu, temu, kako mu to (ne)uspeva, pa je Marini v svojem dokumentarcu posvetil daleč preveč časa. Kar je za mladega režiserja, ki je bil navdušen nad tem, da je dobil privilegiran dostop do konspirativnega ustvarjanja »odbitega« umetnika, razumljivo, ni pa opravičljivo, da ni našel bolj izkušenega kolego, ki bi mu pomagal skrajšati njegove »ekskluzivne«, a razvlečene prizore.

Tudi zaradi te režiserjeve obsedenosti nad gradivom, ki ga je sam posnel, je v dokumentarcu prikazanih premalo od tone nadvse zabavnih, za medije pa žalostnih arhivskih posnetkov, ki jih je kot del svojih umetniških projektov pridno zbiral Skaggs (nekaj od njih si jih lahko ogledate na njegovi spletni strani www.joeyskaggs.com).

To, da je Marini toliko pozornosti posvetil Skaggsovi potegavščini, ki se do zdaj še ni končala, pa je tudi razlog, da v dokumentarcu nekako zvodeni sporočilo, ki ga ta newyorški umetnik hoče posredovati javnosti. V filmu je vse preveč videti kot kak narcisistični zabavljač, čigar glavni cilj je, da se v javnosti pojavlja kot zvezdnik medijske manipulacije.

Tudi v slovenskih medijih, ki so kar obširno poročali o tem, da se je Skaggs, ki je v Ljubljani predstavljal dokumentarec, spet pojavil v teh koncih, so poudarjali zlasti to prvo polovico njegovih »performansov«, tisti del, ki ustvarjanja Skaggsa čisto nič ne razlikuje od potegavščin Georgea Busha mlajšega o iraškem orožju za množično uničevanje. A bistveni del Skaggsovega umetniškega ustvarjanja je šele druga polovica njegovih akcij, tisti del, ko najprej razkrije resnico (to vedno naredi!), potem pa beleži, kako so se, če so se sploh na to, da so bili potegnjeni za nos, odzvali mediji.

To pa je tisto, kar Skaggsa ločuje od običajnih manipulantov, propagandistov, reklamerjev, portparolov in predstavnikov za stike z javnostjo. Sam temu, kar počne, pravi umetnost. Karkoli že je to, ima vsekakor vsaj hipne zdravilne učinke na njegova »platna«. Žalostno je le to, da kronično oboleli mediji vedno znova dokazujejo, da so preveč odporni na vsa, tudi tovrstna zdravila.

***

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Vesna Milek, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej in Mojca Zabukovec.

Vsa priporočila za radovedne so zbrana na tej povezavi.

Prijavi sovražni govor