Dokumentirano: V iskanju Vivian Maier

Varuška, ki se je imela za vohunko.

čet, 19.02.2015, 15:00

Če danes v google vtipkate ime Vivian Maier, vas pozdravi njena uradna spletna stran, precej obsežen wikipedični rezime, članki o razstavah v najbolj prestižnih svetovnih galerijah in številne pretežno črno-bele fotografije. Ko je pred osmimi leti (dve leti pred njeno smrtjo) po spletu brskal mladi nepremičninski posrednik John Maloof, je striček Google molčal kot grob. To je še bolj podkurilo njegovo radovednost, kdo vendar je skrivnostna fotografinja, katere škatlo z negativi je za 380 dolarjev kupil na neki dražbi.

Odkritje je bilo senzacionalno. Portrete ljudi z ulice in podobe vsakdanjega življenja, ki so bili ujeti s tako preciznim umetniškim očesom, primerljivim z velikimi avtorji ulične fotografije, kot so Robert Frank, Helen Levitt in Harry Callahan, ter s skoraj srhljivim talentom za razgaljanje človekovega bistva, je posnela − varuška. Javnosti popolnoma neznana gospa, ki je cenila zasebnost, kot se je izkazalo, celo toliko, da je skrivala svoj izvor.

Ko so nesporno umetniško vrednost njenega dela, smisel za humor, tragedijo, osvetlitev, kadriranje ..., potrdili še strokovnjaki za fotografijo, je bilo Johnu Maloofu jasno, da je naletel na veliko zgodbo. Zakopal se je v njeno zapuščino, ki je obsegala na stotine škatel z najrazličnejšo šaro, ki so bile razkropljene po domovih družin v New Yorku in Chicagu, kjer je Maierjeva opravljala hišna dela in skrbela za otroke in onemogle starejše. Z enako kompulzivno obsesivnostjo, kot je Vivian Maier zbirala svoje zaklade, se je njihovega razvrščanja in analiziranja lotil Maloof. Iz koščkov papirja, računov, pisem, časopisnih izrezkov, ki jih je bolestno shranjevala, se je počasi začel sestavljati mozaik skrivnostne osebnosti.

Bržkone si je Maloof ogledal film Iskanje Sugar Mana (Searching for Sugar Man) ali pa Life According to Ion B in ugotovil, da ima tudi njegova ekscentrična Vivian Maier podoben dokumentarni potencial. Ni se motil. Film, za katerega je sam napisal scenarij, ga sorežiral, posnel in financiral prek Kickstarterja, bo v nedeljo v boju za oskarja.

Pognal se je torej na lov za pravo Vivian Maier, se sproti ukvarjal z moralno dilemo, ali bi si sama, kot izredno privatna oseba, želela te pozornosti, in toliko časa brskal, da je našel pismo, ki je nakazovalo na to, da jo je nekoč presvetlila misel, da bi svoje fotografije le razstavila. Dramaturgija filma se tako rekoč plete sama po sebi, tako kot so se razkrivale podrobnosti njenega življenja. Tu Maloof in njegov sorežiser Charlie Siskel nista imela pretirano napornega dela.

Skozi njeno življenje nas v premočrtnem pripovednem loku vodijo ljudje, ki so imeli z Vivian kakršen koli stik. A izkaže se, da je zares ni poznal nihče. Otroci, ki jih je varovala in se včasih nad kakšnim tudi izživljala, bogate gospe, ki niso niti slutile umetniških aspiracij svoje hišne pomočnice, sosedje, ki so jo na stare dni videli posedati na klopci v parku in brskati po smetnjakih.

Vivian Maier je bila s svojim zastarelim videzom, ciničnim leskom v očeh in provokativnimi vprašanji nedvomno uganka. Čemu služi sto tisoč fotografij in na desetine filmov, če obležijo v škatlah na podstrešju? Z današnje perspektive, ko ljudje v upanju na instantno slavo in bogastvo tržijo svoje polizdelke, je naravnost šokantno, da se je Vivian Maier na to požvižgala. Čeprav njeno delo, natančnost, profesionalnost, pa tudi družbena kritičnost, ki jo izražajo fotografije, ujete na rolleiflexovo kamero, pričajo o nesporni umetniškosti in ponekod (posebej v filmih) mejijo na reportažno novinarstvo, se je sama imela za »vohunko«. Maloof sklene krivico popraviti in njene presežke obelodaniti svetu. Pri tem pa ne skriva ironije nad tem, da je nekdo, ki je ves čas v žepu nosil srečko z milijonskim dobitkom, umrl lačen, osamljen in pozabljen.

Je že tako, da so posebej nadarjeni ljudje za ta svet veliko bolj zanimivi mrtvi.

 

*********

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Vesna Milek, Tina Lešnicar, Irena Štaudohar, Boris Čibej in Mojca Zabukovec.

Prijavi sovražni govor