Tiskane izdaje
»V Grčiji iščejo varnost, a Grčija ni varna.« (citat iz filma)
Pred policijsko postajo v Atenah Petrou Ralli, ki v angleščini nosi ime Aliens Directorate of Attica, je vsak dan vrsta. Pribežniki iz Somalije, Sirije, Gane, Afganistana in od drugod čakajo in upajo, da pridejo na vrsto, ko lahko vsaj poskusijo urediti zahtevane papirje. Tam namreč vložijo prošnjo za azil. »Koliko časa ste tu?« jih sprašuje avtorica dokumentarnega filma Into the fire: hidden victims of austerity Kate Mara. Eden ji odgovori, da tja prihaja že dva meseca, spet druga pravi, da šest mesecev in opozori, da so tudi takšni, ki na to možnost čakajo tudi po dve leti.
Nekdanja zaposlena na policijski postaji, ki je tam delala kot prevajalka, v filmu razloži: »V treh do šestih mesecih, potem ko oddajo prošnjo za azil, bi morali opraviti intervju, toda v večini primerov ni tako. Nanj čakajo tudi dve leti.«
Na tako imenovano roza karto, ki pomeni potrdilo o vloženi prošnji za azil in posamezniku za pol leta omogoča, da dela in da je − vsaj uradno − varen pred aretacijo, po več sto ljudi čaka vsak dan. Na teden pa jih v povprečju izdajo zgolj dvajset. »Ti, zapusti državo«, »Ti, odj...« in »Nikogar nisi prepričal s svojimi lažmi«, policist kriči pred visoko vhodno ograjo, medtem ko na glas prebira imena pribežnikov. Da tudi zaradi pravil Evropske unije večina med njimi nima možnosti oditi, hkrati pa tudi ne ostati, poudari Ketty Kehayiyiou iz Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR).
Leta 2011 je evropsko sodišče za človekove pravice opozorilo, da prosilcem za azil v Grčiji, ki je bila tistega leta po podatkih frontexa glavna vstopna točka na njihovi poti v Evropo, grozi »nečloveško in ponižujoče ravnanje«.
Kot prikaže sicer zgolj štiridesetminutni dokumentarni film, ki sta ga posnela in režirala novinarja Kate Mara in Guy Smallman in je junija 2013 doživel premiero na spletu, se takšno ravnanje ne konča na policijski postaji. Številni migranti nimajo možnosti vložiti prošnje za azil in brez dokumentov tavajo po ulicah Aten.
»V času strogega varčevanja, ko je tudi sedanjost grških državljanov žalostna, je vsaj takšna tudi sedanjost tistih, ki so v Grčijo pribežali,« pravita avtorja. Zdravnica Aspasia Mihalakis iz grške podružnice Zdravnikov sveta pa v filmu opozori na direktivo, ki so jo po začetku krize dobili zdravstveni delavci v Grčiji in ki jim prepoveduje zdraviti ali oskrbeti ljudi brez dokumentov. Toda, kot pravi, se tega ne držijo.
Migranti, ki so pogosto tudi v medijih nehumano označeni kot »nezakoniti«, tako ostajajo brez podpore in zaščite, brez dokumentov in pogosto brez strehe nad glavo. Pritisk nanje je v Grčiji vse močnejši tudi z ulice. V filmu govorijo tudi o policijskem nasilju ali, povsem nasprotno, nekakšni ignoranci.
»Zahtevali so, da jim pokažem dokument. Potem so ga strgali in mi rekli, da ga nimam,« policijski pristop opiše Ismail iz Somalije. Po devetih urah pridržanja na policijski postaji so ga izpustili. Kot pravi, se dogaja dnevno, kot tudi to, da te pretepejo. Tudi ostali sogovorniki v filmu opozarjajo na dnevno policijsko prisotnost. Vse pogostejše so tudi racije pripadnikov neonacistične stranke Zlata zora, ki ima po zadnjih parlamentarnih volitvah sedemnajst sedežev v grškem parlamentu − v Atenah je zanjo glasovalo šestnajst odstotkov volilcev.
Novinar Antonis Vradis v filmu spomni na izjavo zdaj že nekdanjega premiera Antonisa Samarasa, ki je pozicijo zasedel leta 2012 na listi Nove demokracije, ko je dejal, da je treba ulice očistiti beguncev. »Zlata zora je še zadnje orodje, ki ga ima oblast, da zaseje strah med državljani, in tako vlada naprej,« v filmu iz leta 2013 razmišlja Vradis.
»Številni mednarodni mediji Zlato zoro potretirajo kot nekaj protisistemskega, kot stranko, ki poskuša nekaj zlomiti ali vpeljati neke vrste radikalno spremembo. V bistvu pa gre za stranko, ki pomeni zgolj nadaljevanje mainstream politike − le z drugačnimi sredstvi.«
*****
Priporočila za radovedne
Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.
Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.
V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.
Vsa priporočila za radovedne so zbrana na tej povezavi.
