Dokumentirano: Vohuni Misisipija

Film o tem, kako je ameriška zvezna država ustanovila obsežno vohunsko mrežo za ohranitev belske nadvlade.

čet, 21.05.2015, 18:00

»Prihodnost Amerike bo verjetno določena tu - v Misisipiju, in to zato, ker se prav tu demokracija sooča z najbolj resnimi izzivi. Na vprašanje, ali lahko imamo vlado, ki bo predstavljala vse ljudi, mora biti pritrdilen odgovor, če hočejo biti ZDA vodilna sila svobodnega sveta.«

Martin Luther King mlajši v javnem nagovoru julija 1964

***

»Veliko ljudi je vedelo za prizadevanja ameriškega preiskovalnega urada FBI, da bi razbili civilnodružbena gibanja in gibanja za državljanske pravice, zelo malo pa jih je poznalo vohunsko mrežo, ki so jo ustanovili v zvezni državi Misisipi,« meni Dawn Porter, avtorica dokumentarnega filma Vohuni Misisipija (Spies of Mississippi, 2014), ki je nastal po istoimenski knjigi avtorja Ricka Bowersa. »To ni zgodba o nekaj nevarnih rasističnih posameznikih, ampak gre za zgodbo ameriške zvezne države, ki je za svoje rasistično početje porabljala davkoplačevalski denar.«

Dokumentarni film Vohuni Misisipija s prizori z zborovanj Ku Klux Klana (KKK) in posnetki vladne propagande v zagovor ohranjanja bele nadvlade in intervjuji s številnimi aktivisti, guvernerji in članom zloglasne misisipijske komisije secira skrivno vlogo državnega aparata pri vseh pomembnejših poglavjih gibanja za državljanske pravice temnopoltih - od dogodkov, povezanih z misisipijsko univerzo, umora Medgarja Eversa ter umora treh aktivistov leta 1964, za katerim je stal KKK.


Civilnodružbeni aktivisti so se spomladi leta 1964 v zvezni državi Misisipi pripravljali na obsežno manifestacijo, ki so jo sprva skrivoma poimenovali Poletje svobode v Misisipiju. Načrtovali so, da se jim bo v tej zvezni državi na ameriškem jugu pridružilo na stotine, če ne na tisoče aktivistov z vseh koncev države in se skupaj postavilo za volilno pravico temnopoltih. Vpisa temnopoltih v volilni imenik se je misisipijska zvezna oblast kot izključno belska struktura najbolj bala. Gibanje je takoj označila za invazijo in malodane razglasila vojno stanje. 'Misisipijski način življenja' - besedna zveza, ki jo oblast pogosto uporabljala in je pomenila zavezo rasnemu razlikovanju in nadvlado bele rase - je bilo po njihovem treba braniti z vsemi sredstvi.

Okrepili so policijski nadzor, povečali število ljudi v varnostnih strukturah in terenske enote opremili s solzivcem in raznimi drugimi plini. Zvezna oblast, kot prikazuje dokumentarni film, pa je imela še eno, veliko močnejše orodje - tako imenovano komisijo za suverenost. Ta je kmalu po ustanovitvi postala obsežna preiskovalna vohunska mreža, ki je vohunila za več deset tisoč državljani. Profesor z misisipijske univerze Neil R. McMillen jo opiše kot »Stasi Misisipija«.


Zloglasno komisijo so vpeljali po sprejetju zakona o suverenosti, ki ga je tedanji guverner Misisipija James P. Coleman podpisal leta 1956. V parlamentu ga je predstavil kot zakon, s pomočjo katerega bodo ohranjali rasno razlikovanje v Misisipiju. Njegovemu nagovoru je sledil bučen aplavz.

»V tistem trenutku se zakon ni zdel tako škodljiv, ko pa so ga aktivisti začeli podrobno brati, so se začela odpirati vprašanja o tem, kakšne zlorabe omogoča,« v filmu pojasnjuje avtor knjige Rick Bowers.

Sledila je obsežna državna propagandna kampanja. Televizijski oglasi, ki so jih predvajali po celi državi, so sporočali, da so prebivalci Misisipija zadovoljni s tamkajšnjim segregacijskim sistemom, da se imajo radi in celo, da se spoštujejo. Število kriminalnih dejanj, so še razlagali, je najnižje prav v Misisipiju in to zaradi 'misisipijskega načina življenja'. Aktivist Lawrence Guyot pa tedanje razmere v tej južni zvezni državi, v kateri je bila polovica prebivalcev temnopoltih, opiše kot »apartheid, ob katerem bi zardela celo Južna Afrika«.

Na sestanke članov misisipijskega Nacionalnega združenja za napredek temnopoltih NAACP so pod pretvezo, da so aktivisti, prihajali vohuni in preiskovalci iz komsije, popisovali imena prisotnih in zbirali osebne podatke. Zvezni zapori so bili polni. Clyde Kennard je bil denimo zaprt, ker se je hotel vpisati na eno od fakultet, namenjeno samo belcem. Nazadnje so pri državni komisiji vpeljali »črnske agente«, ki so zanje »še uspešneje« vohunili na sestankih civilnodružebenih gibanj.

»V tej državi je vse preveč črncev, ki so ponotranjili segregacijo. Toliko časa so jim govorili, da ne štejejo in da so manjvredni, da so temu začeli verjeti. In to je največja tragedija segregacije.« (Martin Luther King mlajši)


Ameriški kongres je leta 1965 potrdil zakon o volilni pravici, ki je prepovedal diskriminacijo pri volitvah in (tudi) zveznim državam na jugu prepovedal sprejemati volilna pravila brez soglasja kongresa. Toda veterani Poletja svobode pol stoletja potem opozarjajo, da je tako težko pridobljena pravica znova ogrožena.

***

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

Vsa priporočila za radovedne so zbrana na povezavi TUKAJ.

Povezane novice

Dokumentirano: In My Mind
14. maj ob 15:00
In My Mind v režiji Garyja Hawkinsa poskuša prikazati kreativne procese med nastajanjem umetniškega dela.
Prijavi sovražni govor