Dokumentirano: Vojna proti drogam

Največji zaporniški kompleks na svetu: »To ni vojna proti drogam, ampak vojna proti revnim.«

čet, 02.06.2016, 15:00

Čeprav je od izida dokumentarnega filma Vojna proti drogam: zaporniško-industrijski kompleks (War on Drugs: The Prison Industrial Complex) minilo sedemnajst let, se ni spremenilo veliko − Združene države Amerike so tudi danes največji »zaporniški sistem na svetu«.

Da je treba narediti vse, da bodo prihodnje generacije brez droge, in to »lahko naredimo le skupaj«, je leta 1971 govoril tedanji ameriški predsednik Richard Nixon, ko je zlorabo drog označil za »državnega sovražnika številka ena« in napovedal »vojno proti drogam«.

»Cena je visoka in so zmagovalci in poraženci − v tem trenutku je to ameriško ljudstvo,« pa v filmu iz leta 1999 opozori eden od sogovornikov. »Delež zaprtih črncev v ZDA je danes večji, kot je bil v Južni Afriki v času apartheida.«

Za leto 1999 so v filmu predstavljeni naslednji podatki: za zapahi je bilo 500.000 ljudi, za tako imenovano vojno proti drogam so oblasti porabile 40 milijard dolarjev davkoplačevalskega denarja, po podatkih ameriškega pravosodnega ministrstva se je število mladoletnih storilcev kaznivega dejanja med letoma 1985 in 1997 dvanajstkrat povečalo, med njimi je bilo največ − 69 odstotkov − Afroameričanov. Skoraj devetdeset odstotkov oddelkov policije je imelo paravojaške enote, ki tudi danes večinoma sodelujejo v operacijah, povezanih s tako imenovano vojno proti drogam, tudi tako, da nenapovedano vdirajo v domove ljudi. Skoraj polovico policistov so urili profesionalni vojaki.

Ekonomista David Rasmussen in Bruce Benson v filmu pojasnjujeta, da je zaporniško-industrijski kompleks »zelo dobičkonosen posel« in tretja največja industrija v ZDA, ki še raste. »V vojnah so žrtve tudi med vojaki, toda tu na strani tožilstva, policije in sodišč ni nobenih žrtev, žrtve v vojni proti drogam so med splošno javnostjo, medtem ko preostali profitirajo,« pravi Rasmussen.

Teoretičarka in aktivistka Angela Davis, nekdanja črna panterka, je v zapisu iz leta 1998 z naslovom Zamaskirani rasizem: pogledi na zaporniško-industrijski kompleks med drugim ugotavljala, da je privatizacija zaporov »najbolj očiten pokazatelj gibanja kapitala v zaporniško industrijo«. Marca tistega leta je največje zasebno podjetje v ZDA Corrections Corporation of America, ki gradi zapore in nudi zaporniške storitve, trdilo, da zagotavlja 54.944 ležišč v 68 zaporniških kompleksih v ZDA, Puertu Ricu, Veliki Britaniji in Avstraliji. Ker se povečuje število žensk, ki pristanejo za zapahi, so tedaj odprli tudi ženski zapor zunaj Melbourna in napovedali pohod na Kalifornijo. Prihodki podjetja so med letoma 1996 in 1997 zrasli za 58 odstotkov na 462 milijonov dolarjev. In to tudi na račun poceni delovne sile. To, kot opozarja Angela Davis, izkoriščajo tudi številne druge korporacije: IBM, Motorola, Microsoft, Boeing, Chevron, Victoria's Secret.

»Fokus politik se zelo hitro preusmerja z države blaginje na državo nadzora,« zapiše Davisova. Kriminal in deviantnost pa sta dobila rasni značaj: »Nadzor je usmerjen v skupnosti glede na barvo kože, migrante, brezposelne, neizobražene, brezdomne.«

Da vojna proti drogam ni nič drugega kot vojna proti revnim, ki lahko imajo težave z drogo, v dokumentarnem filmu opozori Joanne Page iz organizacije Fortune Society, v kateri nudijo pomoč nekdanjim zapornikom. Kazni za minimalne prekrške so po njenem vse hujše, veča se število aretacij: »K nam prihajajo ljudje, ki za posedovanje par gramov droge sedijo leta, nekateri tudi desetletja.« Raziskava za zvezno državo New York je pokazala, da kar 75 odstotkov tamkajšnjih zapornikov prihaja iz vedno istih sedmih okrožij, pri čemer gre za okrožja, v katerih ne delujejo ne šolstvo, ne zdravstvo, ne socialne službe, problem je tudi stanovanjska oskrba. Po drugi strani pa so v zadnjih desetih letih v Kaliforniji zgradili dvajset zaporov in zgolj eno šolo. Po njenih besedah je tudi eden od treh mladih Afroameričanov za zapahi, zapori pa postajajo se bolj barbarski. »Ne zavedamo se, kaj pomeni za družbo, če se bo vedno več ljudi socializiralo v zaporih.«

Angela Davis govori o strukturnem rasizmu, ki se vse bolj globoko useda v ekonomske in ideološke strukture ameriške družbe. »Ne potrebujemo novih zaporov, ampak nov zdravstveni sistem, novo stanovanjsko oskrbo in šolstvo, programe za pomoč odvisnikom in nove službe ter močna gibanja, ki se bodo borila proti zaporniško-industrijskemu kompleksu in za družbene spremembe.«

***

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Vesna Milek, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej in Mojca Zabukovec.

Vsa priporočila za radovedne so zbrana na tej povezavi.

Prijavi sovražni govor