Tiskane izdaje
Prizorišče dokumentarnega filma Volčja bratovščina je stanovanje v 16. nadstropju stanovanjskega bloka v soseski Lower East Side na Manhattnu. V četrti, znani tudi kot »loisaida« po fonetični izgovorjavi priseljencev s Portorika, ki so ta predel mesta New York po drugi svetovni vojni vzeli za svojega, potem ko so ga pred njimi naseljevali nizozemski osvajalci, za njimi nemški delavski razred, Italijani, Židje in Vzhodnoevropejci.
V tej prvi rasno integrirani soseski, kjer si na ulicah redko slišal angleščino, je domovanje v devetdesetih našel tudi mlad par, ki ga je družil hipijevski, a vseeno precej specifičen pogled na svet. Oscar, rodom iz Peruja, in belka Susanne, zdravo podeželsko dekle iz ameriškega srednjega zahoda, sta delila prepričanje, da živita v pokvarjenem svetu, s še bolj sprevrženim sistemom, ki ga je najbolje bojkotirati z nekakšno državljansko nepokorščino ali vsaj pasivnostjo.
Kljub temu sta v ta pokvarjeni svet rodila sedem otrok. Šest fantov in eno dekle in jih poimenovala po hinduističnih božanstvih, religiji, ki sta jo globoko spoštovala - Mukunda, Narajana, Govinda, Bagavan, Krišna, Jagadeš in Višnu. Da bi otroke obvarovala človeške pokvarjenosti in strašnih nevarnosti, ki prežijo v divjini New Yorka, sta jih zaklenila v stanovanje in jih nista spustila ven. Štirinajst let.
Kamera režiserke Crystal Moselle je bila prvi tujek, ki je vstopil v skromno opremljeno stanovanje, v času, ko se je zaščitniški oče Oscar, vodja klana Angulo, že nekoliko omehčal in se vsaj navidezno sprijaznil z neizogibnim osamosvajanjem svojih potomcev.
Posnela je nenavadno življenje dolgolasih bratov (sestre, ki je duševno zaostala, v filmu skoraj ne vidimo), ki na nekaj desetih kvadratnih metrih preigravajo prizore svojih najljubših filmov, ob katerih so odraščali. Edini dovoljeni stik z zunanjostjo je bila namreč televizija.
Oče, velik ljubitelj filmske umetnosti, je svojim sinovom sistematično vcepljal ljubezen do filmov, medtem ko jih je submisivna mati šolala na domu. »Volčja druščina« tako nikakor ni zrasla v podivjano, asocialno krdelo, ampak v čuteče, občutljive posameznike - nekakšno gledališko skupino s prefinjenim občutkom za umetnost in ustvarjanje. Konec koncev tudi niso odrasli v popolni izolaciji, saj so imeli drug drugega. Za štirimi stenami so ustvarjali svoj svet, pisali scenarije, prepisovali dialoge iz filmov in se jih učili na pamet, si podeljevali vloge in sami izdelovali scenografijo, masko ter kostume iz odpadnih materialov iz gospodinjstva. Svoje igre so beležili na domačo kamero, kar je režiserka dokumentarca s pridom uporabila kot pomemben vir arhivskega gradiva.
Od vrstnikov, ki so prosto tekali po najbolj vznemirljivem mestu na svetu, so se razlikovali samo po nekakšni nenaravni iskrenosti in naivnosti. V najboljšem primeru so bili - posebni. Tako je na primer Mukunda, ki se je pri svojih petnajstih letih prvi izneveril dogmatičnosti očetovih zakonov, pobegnil iz stanovanja, a si je, da ga ne bi nihče prepoznal, nadel doma narejeno masko. Tak se je nato sprehajal po mestu, zavil v trgovino in celo v banko. Kot je najbrž jasno, so ga hitro našli policisti in ga pripeljali nazaj domov. Kako to, da socialna služba ni posegla v rigorozno vzgojo in staršem otrok odvzela, film ne problematizira. Prvi Mukundov izlet v onostranstvo je razrahljal stroge starševske vezi in kmalu je več bratov, tedaj starih od 11-18 let, podvomilo o očetovi avtoriteti in začelo raziskovati vznemirljivi zunanji svet.
V tem času jih je po naključju na cesti srečala režiserka Mosellova, takrat diplomantka šole za vizualne umetnosti. Fantje z vranje črnimi, do pasu dolgimi lasmi, v črni opravi in z raybankami na nosu, kot bi pravkar stopili s filmskega platna, so takoj vzbudili njeno pozornost. Zapletli so se v pogovor in takoj našli skupni jezik v ljubezni do filma. Režiserka je izjavila, da se ji je zdelo, kot bi odkrila neznano pleme, le da je namesto iz daljnega otočja, prihajalo iz Manhattna.
Z antropološko observacijsko metodo je začela torej preučevati svoj objekt in beležila fizično in psihološko tranzicijo izoliranih bratov v normalno življenje. V večji meri film, ki je na festivalu Sundance dobil glavno nagrado žirije, protagoniste sicer spremlja v varnem zavetju njihovega stanovanja, v interakciji drugega z drugim in razumevajočo materjo, ki otrokom daje vso ljubezen, ki jo premore, hkrati pa ne podvomi o spornih vzgojnih metodah svojega soproga. »Saj bi hotela, da bi moji otroci tekali po livadah, kot sem to v mladosti počela sama, ampak se ni izšlo,« pravi s senco obžalovanja v očeh. Oče, ki se je kamere večinoma izogibal, je kasneje dodal, da so bile njegove sanje živeti v Skandinaviji, ker je tamkajšnji sistem edini dostojen človeka. A so bili zaradi pomanjkanja denarja - odločil se je namreč, da ameriškega kapitalističnega sistema ne bo podpiral s svojim delom, zato je bil brezposeln - pač primorani o(b)stati v New Yorku.
Film ne sodi o dobro oziroma zlonamernosti starševskih odločitev, niti ne obsoja materine pasivnosti (čeprav bolj kot žrtev tiranskega moža izpade kot sokrivec). Predvsem pa so povedne izpovedi bratov, ki z mešanimi občutki gledajo na svoje otroštvo, obsojajo pa bolj očeta kot mater. Resnična zgodba sama nedvomno vzbuja vprašanja o zlorabi otrok, disfunkcionalni družini in etiki samozaverovanega pravičništva avtoritarnih vzgojiteljev ali celo njihove psihične stabilnosti, vendar pa te dileme film pušča ob strani in resocializacijo otrok ter posledično vse družine prikaže kot osvobajajoč in vesel dogodek.
***
Priporočila za radovedne
Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.
Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.
V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešnicar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.
