Dokumentirano: Yalom's Cure (2014)

Počasen in skoraj meditativen dokumentarec zelo bežno predstavi delo, kariero in sloves psihoterapevta Irvina D. Yaloma.

Objavljeno
01. september 2016 12.52
Lenart J. Kučić
Lenart J. Kučić

V začetku letošnjega leta je izšel slovenski prevod knjige Rabelj ljubezni in druge psihoterapevtske zgodbe (Umco, 2016), ki jo je pred več kot petindvajsetimi leti napisal ameriški psihoanalitik in pisatelj Irvin D. Yalom.

V njej je opisal zgodbe desetih pacientov in na praktičnih primerih pokazal, kaj je psihoterapija in kakšno je delo psihoterapevta. Yaloma niso zanimali samo njegovi pacienti - kakšni ljudje se odločijo za terapijo in kaj od nje pričakujejo. Pokazal je, kako se v terapiji skupaj s pacienti spreminja tudi terapevt. Zelo iskreno je spregovoril o lastnih predsodkih in pomislekih, slabi volji in nepotrpežljivosti, kadar se je pacient upiral ali ni hotel sodelovati v terapiji. Večkrat je priznal, da je včasih vztrajal samo zaradi ponosa in nečimrnosti, ker ni znal priznati poraza ali sprejeti dejstva, da si nekateri ljudje ne pustijo pomagati.

Kljub iskrenosti ostaja psihoterapevt precej zakrit. Bralec o življenju Irvina Yaloma ne izve skoraj ničesar, prav tako ne v njegovih drugih knjigah, ki jih je treba prebrati v izvirniku ali hrvaškem prevodu. Njegovo zgodbo je poskusila zajeti šele švicarska režiserka Sabine Gisiger v dokumentarnem filmu Yalom's Cure.

Počasen in skoraj meditativen dokumentarec zelo bežno predstavi Yalomovo delo, kariero in sloves, saj velja petinosemdesetletni profesor za enega najpomembnejših psihoterapevtov zadnjega stoletja.  Namesto tega se je Gisigerjeva - v duhu psihoanalitske terapije - vrne v njegovo otroštvo in najprej predstavi odraščanje z agresivno materjo in pasivnim očetom. Že zelo zgodaj je spoznal Marilyn, najstniško ljubezen, ki je čez nekaj let postala gospa Yalom. Med študijem se je moral nenehno dokazovati, saj so lahko na resne karierne priložnosti računali samo najboljši študenti. Po več sto urah freudovske psihoanalize je ugotovil, da se v tej metodi ne prepozna. Zato je začel spoznavati skupinsko terapijo.

Ta ni pomenila samo teoretskega preobrata, ampak tudi pomembno osebno izkušnjo. V terapevtski skupini je spoznal, koliko ljudi je v resnici nesrečnih in koliko pacientov je razjedalo obžalovanje, da so zapravili življenje, saj jih je streznila šele bolezen ali izguba. Tam se je otresel podobe vsevednega terapevta, ki paciente modro in vsevedno usmerja do pravih odgovorov. »Lahko sem samo vodnik, saj sem že tolikokrat prehodil pot do boljšega samospozanja, da kar dobro vem, kaj čaka takšnega popotnika,« je opisal svoje delo.

Prav samospoznanje je za Yaloma najpomembnejši cilj uspešne terapije. Ne zato, ker bi pacientu prineslo srečo ali pomirjeno sprejemanje samega sebe. Samospoznanje prinaša spremembe, prijetne ali neprijetne. Pomaga prepoznati, kakšno prtljago smo prinesli iz otroštva, kateri nagoni usmerjajo navidez racionalne odločitve in kakšne potrebe hočemo izpolniti v ljubezenskem razmerju. Razmerju, ki je lahko kvečjemu sobivanje dveh prestrašenih osamljenosti, je povedal rabelj ljubezni - morda nenavadno za moškega, ki je skoraj šestdeset let poročen s srednješolsko simpatijo.  A hkrati očeta, ki nobenega izmed štirih otrok ni uspel ali hotel obvarovati pred razpadom zakona in ločitvijo.

Yalomovo zdravilo je zanimivo predvsem za bralce, ki poznajo vsaj nekatera najpomembnejša dela vplivnega pisatelja in terapevta. Drugim ostajajo Yalomove misli, ki ne rabijo razlage. Zvezdno nebo lahko človek občuduje šele takrat, ko se mu neha bleščati sonce žarečega ega. Kar je zares razumel šele v letih, ki se jih panično bojimo. Obdobju starosti in minevanja.

***

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

Vsa priporočila za radovedne so zbrana na tej povezavi.