Dokumentirano: Zarota o »teoriji« zarote (2015)

Jutri, 11. septembra 2015, bosta obletnici vsaj dveh velikih terorističnih napadov v človeški zgodovini. Tistega, ki ga je leta 1973 ameriška obveščevalna služba Cia pripravila proti čilskemu predsedniku Salvadoru Allendeju, se dandanes le redko kdo še spomni. O drugem − napadu civilnih letal na Manhattan in Pentagon pred 14 leti − bomo ponovno »bombardirani« z vseh strani: »9/11« bo, tako kot vsako leto, ena od prvih »novic« v večini vodilnih svetovnih medijev, teroristični napad na ZDA pa bodo spet oživili tudi zagovorniki teorij zarot. Teh ni malo, saj je bilo v zgodovini najbrž več dvomljivcev v uradno razlago dogodkov le še v primeru atentata na ameriškega predsednika Johna Kennedyja.

»Konspirativne teoretike« običajno odpravijo kot nekakšne norce, ki najdejo nekaj negotovih ali dejansko spornih dejstev, ki niso v skladu z uradno zgodbo, in okoli njih spletejo bolj ali manj verjetno alternativno verzijo tega, kaj se je dejansko dogajalo oziroma se še dogaja. Ker njihovi pogledi niso v skladu z zapovedano »zdravo pametjo«, množični mediji njihovih dokazov ali »dokazov« po definiciji ne jemljejo resno. Pa čeprav se je zgodilo, da je bila včasih pred javnostjo prikrita resnica lahko celo hujša kakor »fantazije«, ki so nam jih prodajali razkrivalci domnevnih zarot.

O tem, kako izraz »teorija zarote« uporabljajo zato, da bi utišali tiste, ki si drznejo podvomiti o »splošno sprejeti resnici«, oziroma preprečili ljudem, da razmišljajo s svojo glavo, govori dokumentarec novinarja Adama Greena, ki je bil javnosti predstavljen pred slabim mesecem.

Za to, kar ima povedati, je vsekakor predolg, avtorju pa bi prav prišla pomoč kakšnega izkušenega montažerja, ki bi radikalno očistil balast »videoklipov« ponavljajočih se govorečih glav na vodilnih ameriških televizijskih trobilih in njihovega zmerjanja vseh, ki mislijo drugače − najsibodo levi ali desni »premaknjenci« − z zarotniškimi teoretiki.

Poznavalcem problematike in organizirane propagandne vojne proti tistim, ki ne verjamejo v pravo »resnico«, film ne pove nič novega. Tistim, ki o teh rečeh še niso veliko slišali, pa priporočam, da se prebijejo skozi več kot dve uri dolgo obstreljevanje televizijskih kričačev, tako nasprotnikov kot zagovornikov domnevnih teorij zarot.

Nekatere stvari iz preteklosti je pač treba ponavljati, da se tudi sami ne ujamemo v iste pasti vladajoče propagande. Nič novega ni, da je Cia leta 1967 začela tajno propagandno kampanjo proti dvomljivcem o uradni razlagi smrti predsednika Kennedyja, v kateri je domoljubnim medijem svetovala, naj kritike razglasijo za neverodostojne in malce premaknjene »zagovornike zarotniških teorij«. Njihov dopis svojim medijskim sodelavcem so morale na zahtevo časnika New York Times ameriške oblasti obelodaniti že leta 1976. Tudi to, da je vrsta »neodvisnih« in »uglednih« novinarjev delala za Cio, ni nobena skrivnost, saj je to že leta 1977 v reviji Rolling Stone razkril eden od zvezdnikov afere Watergate Carl Bernstein. A tega ne učijo v šolah, tega ne najdete v učbenikih, o tem molčijo korporativni mediji. Zato so takšni, pa čeprav po nepotrebnem razvlečeni ter filmsko in vsebinsko precej plehki dokumentarci, kakor je Greenov, koristni in poučni.