Dokumentirano: Združene države amnezije (2013)

Dokumentarec Nicholasa D. Wrathalla z naslovom Gore Vidal: The United States of Amnesia Goru Vidalu gotovo ne bi bil všeč.

čet, 05.02.2015, 15:00

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15h predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej in Mojca Zabukovec.

Dokumentarec Nicholasa D. Wrathalla z naslovom Gore Vidal: The United States of Amnesia (Združene države amnezije) (2013) Goru Vidalu (1925−2012) gotovo ne bi bil všeč. Dolgovezen je, brez duha in zelo starinski.
Vidal nikoli ni bil tak; v 60. in 70. letih je skupaj z Normanom Mailerjem in Trumanom Capotejem veljal za enega najbolj slavnih in vplivnih ameriških pisateljev. Po zgledu jedrnatega reportažnega sloga Ernesta Hemingwaya je pisal drame, eseje, zgodovinske biografije in politično satiro. Njegove zgodbe so govorile o aktualnih temah, surovem vojaškem življenju, homoseksualnosti, političnih spletkah.

Napisal je 25 romanov, med njimi so Julian, Burr, Lincoln, Duluth Imperij ... V slovenščino imamo žal prevedeni le dve njegovi deli: Myra Breckinridge in Washington, D. C. Rad je pisal o moči, ki je bila zanj glavni gibalec sveta. »Ljudje si v resnici ne želijo ljubezni ali denarja, želijo si, da bi imeli moč nad drugim človekom.«

Bil je reden gost televizijskih oddaj, še posebno je rad nastopal v šovu Johnnya Carsona. Rad se je družil s hollywoodskimi zvezdniki. Pravil je, da je klavec svetih krav v ZDA, mizantrop ter pesimist in s svojimi besedami ni prizanašal nikomur. Rad je dejal, da so Združene države ustanovili najpametnejši ljudje, »ki pa jih žal od takrat naprej v državi nismo več videli«. Ves čas je testiral svobodo govora. Ko je bil Ronald Reagan še predsednik, je med nekim televizijskim pogovorom dejal: »Našemu predsedniku je zgorela knjižnica. Obe knjigi sta bili uničeni. Največja tragedija pa je bila v tem, da nobene od pobarvank še ni do konca pobarval.«

V filmu nič ne izvemo niti o njegovem zapletenem in radoživem intimnem življenju. V svoji biografiji je namreč zapisal, da je imel do svojega 25. leta več kot tisoč ljubimcev in ljubic. Ni delal razlike med homoseksualci in heteroseksualci, zanj so vsi v isti skupini. »Eni ljudje imajo pač modre in drugi zelene oči, s seksualno opredeljenostjo je enako.« Z ljubimcem Howardom Austerjem sta bila skupaj 53 let, več let sta živela v Rimu, ki je bil za Vidala najbolj sanjsko mesto na svetu. Prvič ga je obiskal leta 1939. V operi je videl Mussolinija, ki je prizorišče zapustil že po prvem dejanju. Ko je diktator šel mimo pisatelja, je zavohal njegov parfum: »Mussolini je dišal po dekadenci.«

Zadnja leta svojega življenja je živel v idiličnem Ravellu v Italiji, v vili La Rondinaia, ki se v petih nadstropjih in s številnimi čudovitimi terasami vzpenja nad morjem.

Imel se je za najbolj ameriškega pisatelja svojega časa, domovina ga je od nekdaj zanimala in imel jo je rad, a je bil do nje izjemno kritičen. »Vsaka država potrebuje godrnjače, kot sem jaz.« Ni prizanesel niti največjim ikonam ameriške zgodovine − o Thomasu Jeffersonu in Abrahamu Lincolnu je napisal zelo uspešni biografiji. Bil je prvi, ki si je v biografijo upal zapisati, da si je Jefferson za svojo ljubico vzel temnopolto sužnjo Sally Hemings, s katero je imel šest otrok. Tudi Lincolnu, ki so ga vedno predstavljali kot svetnika brez napak, ni prizanesel, saj je ugotovil, da mu je bilo v resnici bolj malo mar za osvoboditev sužnjev, prav tako je v svojem mandatu ukinjal časopise in se znebil vsakogar, ki ni razmišljal kot on.

O Kennedyju je izjavil, da je šarmantnež, a zelo slab voditelj, saj da je ZDA povlekel v vojno v Vietnamu, ki ji je Vidal glasno nasprotoval. Ronalda Reagana je označil za najboljšega prerokovalca iz kart, kar so ga oblikovalci ameriške politike lahko našli. Georgea W. Busha je opisal kot idiota. O ameriškem vojaškem in političnem vmešavanju na Bližnjem vzhodu je že v sedemdesetih letih preroško napovedal, da je vse, kar jim je s svojo agresijo uspelo narediti, to, da so združili muslimanski svet, za kar bodo nekoč drago plačali.

Z Normanom Mailerjem sta si bila ves čas v laseh, kar je privlačilo njune bralce. Na televizijskih nastopih sta se z žaljivkami spopadala kot dobro izurjena rokoborca. Mailerja je rad obtoževal, da je mačist, ki nasprotuje masturbaciji, abortusu in kontracepciji, kar so pravzaprav vse zelo individualne odločitve.

In kakšna, mislite, bo vaša zapuščina, je Vidala v nekem intervjuju vprašal novinar: »Ne bi mi moglo biti bolj vseeno za to.«

Vsekakor gre za dokumentarec, katerega tema je veliko bolj zanimiva kot končni izdelek.

Prijavi sovražni govor