Dokumentirano: Ženske kot plen, Wehrmacht in prostitucija

Posiljevanje, spolno zlorabljenje in zasužnjevanje žensk v času nacističnega osvajanja sveta.

čet, 15.12.2016, 15:00

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. KučićTina Lešničar, Irena ŠtaudoharBoris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

Ostala priporočila za radovedne si lahko ogledate tukaj.

Čeprav v zgodovinskih učbenikih redko zasledite podatke o tem, kakšne so bile »kolateralne« žrtve velikih vojaških spopadov med nevojskujočim delom prebivalstva, je posiljevanje, spolno zlorabljenje in zasužnjevanje žensk vedno spremljalo surova moška merjenja moči. Dokumentarec, ki sta ga pred 12 leti za nemško mrežo lokalnih javnih televizij ARD posnela Thomas Gaevert in Martin Hilbert, poskuša pokazati, kako so se v času nacističnega osvajanja sveta teh reči lotevali pregovorno organizirani Nemci.

Razlogi, da so se nacistične oblasti odločile za ustanavljanje svojih uradnih bordelov, so bili povsem pragmatični in niso imeli nobene zveze z njihovo skrbjo, da bi zagotovili zadovoljevanje spolnih potreb svojih bojevnikov. Ko so okupirali Francijo, so ugotovili, da je čedalje več nacističnih vojakov nesposobnih za boj, ker so se okužili s spolnimi boleznimi, zato so se odločili, da bodo poskrbeli za red in disciplino tudi na tem področju. V njihovih uradnih javnih hišah so za prostitutke in nacistične »obiskovalce« veljala stroga in natančna pravila o čistoči in zdravstveni neoporečnosti, uporaba kondoma, ki so mu takrat pravili »mišična zaščita«, je bila obvezna, po opravljenih spolnih storitvah pa sta morala oba udeleženca opraviti predpisane čistilne postopke.

Nemški dokumentarec ne govori o tem, da so nacisti ženske prisiljevali k opravljanju najstarejše obrti na svetu v Franciji, kjer so po okupaciji zgolj prevzeli obstoječo mrežo javnih hiš in ohranili njihove dotedanje voditeljice, ki pa so morale odtlej delovati pod strožjimi higienskimi pravili. Vsekakor pa film tudi s pričevanji nekaterih še preživelih nacističnih spolnih suženj pokaže, da je bil to glavni način »novačenja« prostitutk, ki so morale v uradnih bordelih zadovoljevati nacistične vojake na vzhodni fronti. Več sto je bilo takšnih javnih hiš, vedno pedantni Nemci pa so vodili tudi skrbno statistiko obiskov. Tako je glavni zdravnik, ki je skrbel za nadzor nad prostitutkami, sredi marca 1943 zapisal, da je minuli teden vsaka prostitutka v bordelih na vzhodni fronti imela v povprečju 22,6, njena kolegica na zahodnih bojiščih pa kar 25,7 »obiskovalca« na dan. V nedeljo, 7. marca, je bila »storilnost« še posebej visoka zlasti na zahodni fronti, kjer je morala vsaka nacistična prostitutka v enem dnevu v povprečju poskrbeti za 46,5 stranke.

O tem, koliko deset tisoč žensk, zlasti v vzhodni Evropi, je bilo prisiljenih v nacistično spolno suženjstvo, ni podatkov. Eden od razlogov za to je ta, da je bil v času nastajanja tega dokumentarca vsaj na Poljskem to še vedno tabu, po padcu nacizma pa so te ženske postale žrtve preganjanj osvoboditeljev, ki so jih obtožili, da so bile okupatorske kurbe. Prostitutke so nacisti izbirali tudi med zapornicami v koncentracijskih taboriščih, a če so o tem izvedele njihove sojetnice, so te doživele žalostno usodo, še preden jim jih je uspelo odpeljati na novo suženjsko delovno mesto. »Ko smo odkrili, da je bila izbrana punca iz našega bloka, smo jo ulovili, pokrili z odejo in jo tako hudo pretepli, da se je komajda še premikala. Ni bilo jasno, ali si bo sploh kdaj opomogla. Hotele so boljše življenje, mi smo jih pa na ta način kaznovali,« v filmu pripoveduje nekdanja ruska zapornica v nemškem koncentracijskem taborišču Nina Mihajlovna.

Dokumentarec pokaže tudi, kako so se nacisti pragmatično izognili črki zakona uradnih rasnih prepovedi spolnih razmerij med moškimi čiste arijske rase in ženskimi predstavnicami »nečistih« ostalih, zlasti slovanskih nacionalnosti. Zadovoljevanje spolnih potreb v uradnih bordelih so tako razglasili za poslovno dejavnost, v kateri arijski subjekt uporablja nearijski »objekt«. Drugače rečeno, nacistični okupatorji so posiljevali organizirano in v skrbi za zdravje svojih vojščakov.



Še originalna različica dokumentarnega filma.

A to je bil še čas, ko v vojnah posiljevanj še niso načrtno uporabljali kot orožja. To se je po ugotovitvah mednarodne nevladne organizacije Zdravniki brez meja začelo šele v 90. letih prejšnjega stoletja, ko so bila »v Bosni sistematična posilstva del strategije etničnega čiščenja«.

V času druge svetovne vojne te metode še niso bile tako razdelane. Nacisti so bili sicer organizirani in pedantni, a o tem, koliko žensk je bilo njihovih spolnih kolateralnih žrtev, so celo ocene zelo redke. Doslej ni še nihče trdil, da bi posiljevanja načrtovali sovjetski vojaki, ki so osvobodili velik del Evrope pred nacisti, a nekateri Sovjetom najbolj nenaklonjeni zgodovinarji jim pripisujejo, da so samo v Nemčiji med osvobajanjem posilili kaka dva milijona žensk. Te številke so nemara pretirane. A zdaj pač živimo v »postfaktualnem« svetu.

Ko je lani nemška zgodovinarka Miriam Gebhardt objavila knjigo z naslovom »Ko so prišli vojaki: posiljevanje nemških žensk po koncu druge svetovne vojne«, so svetovni mediji hiteli z objavljanjem njenih šokantnih izsledkov, da so za spolno izživljanje nad premagankami v enaki meri odgovorni tako sovjetski kot ameriški osvoboditelji.

A pri številkah se je zahodnim kolegom zares zapletlo. V nemški reviji Spiegel so v članku z naslovom »Ali so bili Američani prav tako slabi kot Rusi?« zapisali, da so po avtoričini raziskavi ameriški vojaki v desetih letih po koncu vojne posilili do 190.000 Nemk.

V britanskem Daily Mailu so k čezatlantskim posiljevalcem razumljivo prišteli tudi svoje lastne in izid knjige pospremili z naslovom: »Ali so zavezniški vojaki posilili 285.000 Nemk? To je šokantna trditev iz nove knjige. Toda ali njena avtorica, nemška feministka, razkriva vojne zločine ali obrekuje junake?« 

O novi knjigi so poročali tudi njihovi kolegi iz dnevnika Times, ki pa so v njej našli še bolj šokantne podatke in te, kakor se spodobi, obelodanili že v samem naslovu članka: »Zavezniški vojaki so posilili 860.000 Nemk«. Na spletišču Local, ki v angleškem jeziku obvešča o dogajanjih v Nemčiji, so pri ocenjevanju dela Miriam Gebhardt pokazali še več preiskovalno-novinarskih naporov in članek naslovili: »Zavezniki so posilili skoraj milijon Nemk«.

Prijavi sovražni govor