Dokumentirano: Zgodbe, ki jih pripovedujemo

Premlevanje pretresljive družinske preteklosti ni nujno travmatično.

čet, 27.10.2016, 15:00

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

K izbiri tokratnega priporočila za Dokumentirano me je pritegnila kolegica, ki je prejšnji teden predstavila presunljiv dokumentarec A Family Affair. Tudi v dokumentarcu Zgodbe, ki jih pripovedujemo (2012) gre za projekt avtorice, kanadske igralke in režiserke Sarah Polley, ki raziskuje svojo družinsko zgodovino. In tudi tukaj smo priča vse prej kot klasični biografiji.

Prvi del zgodbe je bolj ali manj tipična, čustvena biografija avtoričine matere Diane, zagnane igralke in gospodinje, ki navdušuje vse okrog sebe. Ko vse kaže, da bo fokus zgodbe na boju z rakom, Diane umre in že se praskamo po glavi, kaj bo torej tema preostale dobre ure filma. Sarah je bila še otrok, ko je Diane umrla, in tako se odpravi intervjuvat ljudi, ki so jo poznali in sodelovali z njo v raznih gledaliških projektih. Kmalu se izkaže, da je bila Diane več kot le živahna ženska in da so bile zakonske težave njenih staršev − v prvem delu predstavljene kot običajna faza dolgoletne zveze − pravzaprav precej globoke. Zgodba se začne zares zapletati, ko intervjuvanci podajajo vse bolj nasprotujoče si izjave o Diane in dogodkih s konca sedemdesetih, torej obdobja, ko se je režiserka rodila.

Tako film preraste iz proslavljanja samostojne in samosvoje ženske v napeto kriminalko, iskanje sledi in zasliševanje »osumljencev«. Pri tem pa zgodbo odkrivamo ne le skozi besede sogovornikov, temveč tudi − in to postane za gledalca kmalu neugodno − skozi naracijo Dianinega očeta Michaela Polleyja, ki skupaj s hčerko spoznava nova dejstva o svoji pokojni ženi. Še bolj nenavadni se zdijo zmeraj ustrezni družinski videoposnetki in posnetki Dianinih gledaliških vaj ter premier, saj so na njih zmeraj priročno predstavljeni (in postavljeni) vsi akterji, o katerih teče beseda v danem trenutku.

Seveda si je pomembno zapomniti naslov, Zgodbe, ki jih pripovedujemo, in tudi ta film je zgodba, ki jo (mojstrsko) pripoveduje Sarah Polley. Vsi na videz pristni arhivski posnetki so odigrani, zmontirani in tehnično obdelani, da so videti kot super 8, in z njihovo pomočjo ter sosledjem intervjujev, delov zgodbe in Michaelovo naracijo nas Sarah vodi skozi zanimivo zgodbo razkrivanja preteklosti. In ne glede na to, kako močno gledalca posrka detektivsko delo ugibanja, kdo je Sarin biološki oče, nas s tem, kako je film posnela, potopi v proslavljanje neukalupljene ženskosti svoje matere in samosvojih žensk nasploh.

Pri tem Sarah za svoje umetniško delo ne žrtvuje družinske sreče, prej nasprotno. Kot odrasli in odgovorni osebi ji uspe v svoj raziskovalno-umetniški projekt pritegniti družinske člane in prijatelje ter skupaj z njimi odstreti sence preteklosti, jih razumeti in iz izkušnje postati močnejša. Gledalcu pa po ogledu ostane nekaj več kot le napeta drama in estetski užitek; vpogled v drugačen način reševanja družinskih napetosti in možnosti za srečen konec za vsakogar.

Prijavi sovražni govor