Dokumentirano: Življenje po Guantanamu

Najprej so ljudi ugrabili, jih zlomili in nato odvrgli.

čet, 17.11.2016, 15:00
Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.
V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

»Pobrali so ljudi, ne da bi vedeli zakaj in kdo so. Zaprli so jih pet, šest, sedemsto, jim nadeli oranžne obleke, jih uklenili z verigami, naredili vse, da bi bili videti nevarni, da so se potem lahko pohvalili, češ da zmagujejo vojno proti terorizmu. Najprej so ljudi ugrabili, jih zlomili in jih nato odvrgli.«

Mark Denbeaux, odvetnik

 

Ob odprtju Guantanama januarja 2002, zgolj nekaj mesecev po »enajstem septembru«, je tedanji ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld napovedal, da bodo taborišče na Kubi uporabili za zadržanje »izredno nevarnih ljudi«, ki jih bodo zaslišali in jim sodili za vojne zločine. Kmalu se je pokazalo, da so ljudi zadrževali brez obtožnic ali sojenja, medtem pa so v javnost vseskozi prihajali posnetki, fotografije in izpovedi o okrutnih zasliševanjih in nečloveških pogojih. V nevladni organizaciji Amnesty International (AI) so januarja letos, ko mineva štirinajst let od odprtja zloglasnega taborišča, opozorili, da Guantanamo postavlja ZDA »ob bok državam, ki sistematično kršijo človekove pravice«. Opozorili so na mučenja, izredne nepravične izročitve in pridržanje za nedoločen čas, brez obtožb ali sojenja. In čeprav je Barack Obama januarja 2009, potem ko je postal ameriški predsednik, podpisal izvršilni ukaz za zaprtje Guantanama v roku enega leta, je po podatkih AI v njem danes še vedno 91 ljudi. 

Po zaporu – zapor

Kaj se je zgodilo s tistimi, ki so jih doslej izpustili in so še naprej ožigosani kot teroristi, čeprav jim to ni bilo nikoli dokazano, je zanimalo novinarsko ekipo Vice News. V dokumentarnem filmu z naslovom Življenje po Guantanamu (Life After Guantanamo, 2015) so strnili zgodbe nekaj nekdanjih zapornikov. Pet, ki so jih izpustili decembra 2014 in premestili v Kazahstan ali na Slovaško, ima hude zdravstvene težave, še eden je nekaj mesecev po izpustitvi umrl.


Lotfi Bin Ali, petdesetletni državljan Tunizije, nekdaj delavec v eni od restavracij, je bil v Guantanamu zaprt dvanajst let. Čeprav so leta 2004, kot je razvidno iz dokumenta ameriškega obrambnega ministrstva, predlagali njegovo izpustitev ali premestitev v drugo državo, se to še naslednjih deset let ni zgodilo. Na podlagi sporazuma med ameriško in kazahstansko vlado so ga premestili v mesto Semej (rusko Semipalatinsk) na vzhodu Kazahstana, ki je bilo v sovjetskih časih eno najbolj izkoriščanih središč za preizkušanje jedrskega orožja in prizorišče prve sovjetske poskusne jedrske eksplozije.

»To je psihološko mučenje, ker smo še vedno zaprti,« v filmu poudari Lotfi, ki ima, kot pravi, hude težave s srcem in bi nujno potreboval operacijo. Toda v mestu jih ne opravljajo, zapustiti pa ga ne sme. »Vsaj« v kazahstansko glavno mesto bi ga lahko premestili: »To je najmanj, kar bi lahko naredili po dvanajstih letih mučenja.« Toda še naprej živi življenje zapornika. Ključe njegovega stanovanja imajo tako na policiji kot pri lokalnem Rdečem križu in uporabljajo jih vsak dan. Vsak del Lotfijevega dneva je jasno odmerjen, obiskala bi ga lahko le najožja družina. Ko ga je v stanovanju obiskala novinarska ekipa, srečanje ni trajalo dolgo. Policist jim je namreč povedal, da tam nimajo kaj iskati. »V tem zaporu vidiš ljudi prihajati in odhajati, vidiš stvari, v katerih ne moreš uživati. Ne moreš pripeljati družine. Kakšna svoboda je potem to?«

Podobno v filmu pove nekdanji zapornik v Guantanamu Sabri al Qurashi, šestinštiridesetletni državljan Jemna, ki so ga premestili na Slovaško. Nekaj ur pred intervjujem za Vice News so ga obiskali pripadniki posebne slovaške protiterorsitične enote in prerešetali stanovanje. »Če bi mi povedali, da bom živel, kot zdaj živim, bi izbral Guantanamo,« je v filmu neposreden Sabri. »To je kot smrtna obsodba in nimaš nobenih možnosti.«

O tem, kakšne so posledice ameriškega mučilnega sistema na ljudi, ki so zapustili Guantanamo, so raziskovali tudi pri časniku New York Times. Govorijo o telesno in duševno ranjenih ljudeh.

Da »obžaluje«, ker mu ni uspelo zapreti taborišča za osumljene teroriste, je po nedavnem srečanju z novoizvoljenim ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom dejal Barack Obama. Krivdo, da mu ni uspelo zapreti »preklemanske zadeve«, pa je zvalil na kongres.

Sabri al Qurashi je v Guantanamu slikal. Toliko, kolikor mu je bilo dopuščeno. V kamero ekipe Vice News pokaže sliko v verige uklenjenih stopal, nad katerimi je del oranžnega blaga. Na njeni zadnji strani je žig ameriških sil. Na še eni je Kip svobode. Na glavo rimske boginje svobode je poveznjena vrečka. »Kip svobode sem hotel upodobiti na še več načinov,« pripoveduje Sabri. Toda pri drugem poskusu so ga opozorili, naj tega ne počne več. Na tisti sliki je boginja svobode gazila po ljudeh, kot pravi Sabri, v imenu svobode.

Povezane novice

Dokumentirano: Zgodbe, ki jih pripovedujemo
27. oktober ob 15:00
Premlevanje pretresljive družinske preteklosti ni nujno travmatično.
Prijavi sovražni govor