Tiskane izdaje
Delavci na vzhodu Berlina so konec leta 1991 vdrli v eno od podružnic agencije za privatizacijo Treuhand. Manjša skupina se je povzpela nadstropje više, kjer je sedež imelo vodstvo. »Spregovorite pred delavci. Ves kolektiv je spodaj,« je direktorja pozvala ena od delavk. »Hočemo zgolj vedeti, kaj se dogaja,« mu je rekel nekdo drug. Direktor pa je zgolj odgovoril: »Ne, govoril bom samo z zakonitimi zastopniki.« Delavec mu je odvrnil: »Vsi smo zakoniti. To, kar se dogaja tu, se nas tiče.«
Agencijo Treuhandanstalt ali Treuhand, kot so jo krajše imenovali, so ustanovili za privatizacijo državne lastnine v nekdanji Vzhodni Nemčiji. V zgolj štirih letih in pol je privatizirala okoli 8500 podjetij. Izgubljenih je bilo več kot tri milijone delovnih mest, propadlo je okoli 4000 podjetij, ugotavlja dokumentarni film iz leta 2011 Zlata mrzlica (Goldrausch). Agencija je ustvarila 256 milijard nemških mark dolga, poleg tega so posamezniki družbo okradli za najmanj 20 milijard mark.
Na zahtevo stranke SPD so septembra 1993 v bundestagu oblikovali preiskovalno komisijo. Da razišče divjo privatizacijo v Vzhodni Nemčiji po njeni pridružitvi Zvezni republiki Nemčiji, je imela komisija na voljo osem mesecev. Njeni člani so takoj opozorili, da je na voljo premalo časa, da je komisija omejena in da je 80 odstotkov dosjejev zaprtih. Werner Schulz, poslanec nemških Zelenih in član komisije, tako v filmu pravi: »Niso hoteli, da bi odgovorne v Treuhandu kazensko preganjali.«
Nekateri dosjeji Treuhanda bodo leta 2020 postali javno dostopni, toda večina dokumentov bo sicer še naslednjih trideset let ostala pod oznako davčna tajnost.
Razprodaja
Schulz, tedaj »borec za državljanske pravice«, se v dokumentarnem filmu spominja časov okrog padca berlinskega zidu in pridružitvi socialistične Nemške demokratične republike (NDR) h kapitalistični Zvezni republiki Nemčiji (ZRN). »Razmišljali smo o delitvi. Vsi smo imeli svoj delež v družbeni lastnini. Morali smo najti formulo, kako bi vsak od nas prišel do premoženja,« pripoveduje. »Najprej smo ustanovili agencijo za lastninjenje, da bomo vse zbrali, določili vrednost, s certifikati dodelili deleže posameznikom in jim prepustili odločitev, kaj bodo storili z deleži,« nadaljuje Schulz. Toda, kot pravi, od ideje, da bi ljudje dobili nekaj od tega, kar so ustvarili, ni ostalo nič. »Poskušali so dobiti zavarovalnice, medije, drogerije in vse mogoče. Šlo je za razprodajo. Na NDR so gledali zelo poželjivo.«
Na enem od predvolilnih zborovanj stranke CDU v Vzhodni Nemčiji je Helmut Kohl, ki je bil potem še do leta 1998 kancler združene Nemčije, pozval: »V Zvezni republiki Nemčiji je pripravljenih več tisoč podjetij, koncernov, ki poslujejo po vsem svetu, in manjših obratov, da pridejo sem, če bodo za to oblikovani okvirni pogoji.«
Marca 1990 so v NDR izpeljali »prve svobodne volitve« po letu 1933. Tretjega oktobra 1990 so se dežele pridružile Zvezni republiki Nemčiji in socialistična NDR, ki je nastala leta 1949 na sovjetskem okupacijskem območju na vzhodnem ozemlju današnje Nemčije, je prenehala obstajati.
Mafija in »kreativno uničenje«
Agencija Treuhand, uradno ustanovljena 17. junija 1990, je takoj zatem prevzela nadzor nad okoli 8400 obrati, 25.000 maloprodajnimi enotami, 7500 gostišči in hoteli, 1,7 milijona hektari zemlje ter štirimi milijoni zaposlenih.
Direktor agencije Detlev Karsten Rohwedder, član SPD, ki so ga pozneje ubili, je tedanjemu parlamentarnemu referentu gospodarskega ministra Detlefu Scheunertu iz Vzhodne Nemčije, ko ga je povabil v službo k Treuhandu, dejal: »Mi vas bomo naučili, kako deluje tržno gospodarstvo, vi pa nam boste povedali, kje tičijo milijoni.«
Čeprav je bilo že v času prvih prodaj in likvidacij podjetij slišati opozorila, da je zakon o Treuhandu »nevaren in da pomeni razlastitev ljudstva«, se ni zgodilo nič. Oblast je še naprej obljubljala, da »bo za vse bolje kot v starem režimu«.
Medtem je bilo na ulicah nemškega vzhoda zaradi odpuščanj vse več jeznih delavcev, potekale so stavke, tudi gladovne. »Nismo mi izbrali Treuhanda, ta pa odloča o naših usodah,« delavci sporočajo v kamero. »Treuhand – mafija«, piše na enem od transparentov.
Da gre za »kreativno uničenje in da večina tako zastarele tehnologije zahteva toliko vlaganj, da je bolje, da se jih zapre in začne od začetka«, pa v filmu Zlata mrzlica pojasnjuje direktor Treuhandove podružnice Scheunert.
Lepo zapakirano
Medtem je agencija za privatizacijo Treuhand aprila 1991 zaposlovala že 2000 ljudi, skupaj z zunanjimi sodelavci 17.000. Še naprej so vodili posle v podjetjih, se pogajali o privatizaciji in snubili vlagatelje.
Na vprašanje, kaj si moral predložiti, če si kot vlagatelj leta 1993 hotel poslovati s Treuhandom, pogodbeni menedžer Christoph Partsch v filmu odgovarja: »Pravzaprav ničesar. Moral si imeti dobre zveze z nekom iz Treuhanda. Dobil si rok in načeloma lahko kupil, kar si hotel.« Imeli so, kot pravi, veliko denarja, lahko bi ga prelivali, ne da bi kdo opazil. Bi ga lahko nakazali tudi v Luksemburg, ne da bi kdo opazil? »To bi lahko storili, ja.«
Norman Van Scherpenberg, ki je bil med letoma 1992 in 1994 pooblaščenec Treuhanda prav v času demonstracij in stavk, v filmu pripoveduje: »Imeli smo veliko občutka za ljudi, ker smo videli, kaj zahtevajo od njih. A nič ne spremeni dejstva, da demonstrirajo, da občasno potrebujejo ventile za svojo jezo. Nismo verjeli, da so nas te demonstracije opozarjale na napake in napačen razvoj, ki jih ne bi poskušali že sami odpraviti ali preprečiti. Toda del tega je bil neizogiben.«
Novinar Remund Schwarz, ki je za enega od nemških časopisov spremljal privatizacijo, v filmu Zlata mrzlica priznava: »Bilo je jasno, da je naloga Treuhanda privatizacija, saj smo se šli kapitalizem. Drugače tega nismo znali. Vabili so nas na tiskovne konference, te so bile dolgočasne. Z neverjetnimi številkami. Ni bilo razloga, da bi natančneje preverjali, kaj sploh delajo. V Bonnu so to lepo zapakirali. Da je to nujno. Da pač morajo delati, da se moramo tega znebiti, prodati in zapreti. Brez dvoma je bila napaka, da nismo bili že prej bolj pozorni. Kmalu se je namreč izkazalo, da kupujejo podjetje za podjetjem, preverijo, kaj lahko poberejo z računa in kaj lahko storijo z nepremičninami, prazno lupino pa zavržejo.«
Delo Treuhanda se je uradno končalo leta 1994. Takrat so ustanovili 'Zvezni urad za posebne naloge, povezane z združitvijo' ali BVS. »Verjetno ste opazili, da je to ime grozno,« v filmu pravi nekdanji Treuhandov zastopnik Van Scherpenberg.
»Ime sem si sam izmislil. Smisel je bil ta, da si ga je težko zapomniti in da je urad zaradi imena nekoliko manj razvpit,« razloži. »In še ena opomba: šlo je za isto pravno osebo, le drugo ime je dobila, sicer pa nismo ničesar spremenili.«
