Tiskane izdaje
»Dobrodošli v St. Petersburgu, kjer je naša vizija biti mesto priložnosti, v katerem sonce sije na vse, ki prihajajo, da tu živijo, delajo in se igrajo. Z vašo pomočjo bodo naše soseske, podjetja in vsak posameznik imeli novo priložnost, da se dvignejo v svetlobo našega petersburškega sonca.« — Tako je floridsko mesto, ki šteje približno toliko prebivalcev, kot jih je v Ljubljani, orisal njegov župan Rick Kriseman, ki prihaja iz vrst demokratske stranke in ki je Donaldu Trumpu nekje napol v šali prepovedal vstop v mesto, rekoč, »dokler ne bomo povsem razumeli, kakšno grožnjo predstavljajo vsi Trumpi«.
Toda zunaj tega sveta priložnosti, o katerem govori (tudi) Kriseman, ali pa prav v njem so med zloščenimi ulicami in ob snežno belih obalah, kot turistom predstavljajo to floridsko mesto, številne zgodbe zlomljenih življenj. Nekaj od njih je zabeležila kamera Nicka Brengla, na risbo pa jih je ujel Jake Troyli v dokumentarnem filmu iz leta 2014 Broken Lives Illustrated. Dvanajst prebivalcev tega 's soncem obsijanega mesta' v filmu, ki je kolaž njihovih izpovedi, govori o tem, kako so pristali na cesti, kaj pomeni tako živeti in kako se vsak od njih po svoje bori z vsakdanjikom.
»To ni nobeno življenje, ni nobene strukture, je dan, kot je, brez kakršne koli strukture,« v filmu o življenju brez doma razmišlja suhljati šestdesetletnik, rojen v St. Petersburgu, medtem ko z majhnim nahrbtnikom sedi na eni od avtobusnih postaj. Otroštvo je preživel v vzgojnem domu, pripoveduje o nasilju in zlorabah. »Nikomur nisem povedal, kaj se je dogajalo,« priznava Boris in hkrati ugotavlja, da mu preteklosti ni uspelo predelati. Po vzgojnem domu je kar nekajkrat pristal v zaporu, danes je na cesti. Zdaj obstaja, toda, kot pravi, zgolj obstaja: »Ne vidim nobenega smisla, ampak vidim sebe samo obstajati.«
Tudi 26-letna Candice, ki je v času snemanja s svojo enoletno hčerjo prenočevala v enem od motelov v St. Petersburgu, pripoveduje o zlorabah v otroštvu, po katerih se je zatekla v droge. Danes, kot pravi, je z njimi prenehala. Kako je ostala brez doma? Mož je izgubil službo in sledila je doložacija, odgovarja. »Za to, da najdeš delo, moraš imeti karto za avtobus, za karto pa potrebuješ denar,« oriše težke razmere. Sobo si sicer Candice deli z 28-letno Janice in njeno devetletno hčerjo, zato je, čeprav se stiskajo, lažje. Mladi materi sta se pred tem spoznali v enem od zavetišč za brezdomce.
Težko je
Danes petdesetletni Brian, rojen v zvezni državi Connecticut, je na cesti več kot eno leto. Ko je bil star deset let, sta se starša ločila. Kot pravi, ga je to zlomilo, ni razumel. »Pristal sem v slabi družbi, v kateri so bili droge, alkohol in motorji.« Toda nesreča z motorjem leta 1986, po kateri je bil dva meseca v bolnišnici, ga je streznila. Zaradi nezmožnosti za delo danes prejema nekaj malega socialne podpore, toda to zadostuje le, da se tu in tam stušira ter uredi v katerem od bližnjih motelov v St. Petersburgu. »Delati ne morem več, a se trudim. Trudim se, upam, da dovolj, da ostanem živ.« Na vprašanje, kakšno je življenje brezdomca, priznava: »Težko je, zelo težko.« Spi z enim očesom odprtim, govori o preganjanju policije, o ropih, pretepih in »jezi, ki je povsod«. Njegovega prijatelja, 65-letnega brezdomca, ki mu je sam pravil 'stric Charlie', so do smrti pretepli v mestnem parku.
Tudi Kevin ni odraščal na Floridi, ampak v Kentuckyju, kot pravi v filmu, v družini srednjega razreda. Na Florido je prišel, da bi kot tesar našel delo. Pred tem je namreč izgubil službo in razšla sta se s partnerko. Slišal je, da se na Floridi na veliko gradi, zato je upal, da bo brez težav našel službo. Toda ni bilo tako. Zdaj je že nekaj let brezdomec. »Težko je, če si vzgojen v koncept, da če hočeš delati, boš delo tudi našel,« premišljuje pred kamero. »Službo potrebuješ in jo moraš imeti, a je ne dobiš, in za to je več razlogov,« nadaljuje Kevin. Vsaj eden od njih so tudi predsodki. »Brezdomce se povezuje z odvistnostmi od trdih drog in alkohola. To za neketere sicer drži, toda večina brezdomcev ni odvisnikov. Smo samo ljudje, ki na tem svetu potrebujejo malo pomoči.«
Kolaž dvanajstih pripovedi brezdomcev, zbranih in zarisanih v 45-minutnem dokumentarnem filmu Broken Lives Illustrated, so pravzaprav zgodbe, kot jih ves čas piše življenje. Toda ne katero koli življenje, ampak tisto, uokvirjeno v tem današnjem svetu priložnosti.
