Dokumentirano: Knjižna polica na vrhu neba

V iskanju pravega saksofonista in skladatelja Johna Zorna.

Objavljeno
15. januar 2015 14.03
Tina Lešničar, Ljubljana
Tina Lešničar, Ljubljana

Kdo sem? se vpraša John Zorn precej na začetku dokumentarnega filma Knjižna polica na vrhu neba (2002) avtorice Claudie Heuermann. To pomembno vprašanje, s katerim se ukvarja vsak razmišljujoči posameznik, v posebno relevantnem kontekstu slej ko prej doleti tudi vsakega glasbenika, ko v procesu iskanja svojega zvoka in izraza, ugotavlja pomembne karakteristike, ki bodo njegovo osebo in lik ločile od drugih glasbenikov.

»Sem agresiven, zoprn pizdun, ki je besen na ves svet? Ali tih, meditativen tip?« Najbrž vse to in hkrati nič od tega, ugotavlja Zorn - ameriški glasbenik, ki je po svoji inovativnosti in skladateljski brezkompromisnosti zaslovel po vsem svetu. A avtorico filma je popolnoma prevzel, celo obsedel, z albumom Torture Garden, ki ga je s skupino Naked City posnel leta 1989. Mladi punkerici, ki so ji na umetniški univerzi profesorji govorili, da je čas, da se zresni, žurerski prijatelji pa so ji očitali, naj neha s svojim intelektualističnim sranjem, je prvič na uho prišla surova, neposredna Zornova glasba in jo pognala na lov za umetnikom in njegovim resničnim jazom.

S kamero se ji mu je uspelo približati, se z njim spoprijateljiti in dobiti dovoljenje za snemanje. To približevanje je avtorica razdelila na dvanajst poglavij, v katerih je skozi umetniško delovanje Zorna razmišljala o ne nujno povezani realnosti umetnika in umetnine; o transformacijah umetniškega dela, ki se zgodijo v studiju; o zvoku in njegovi pripovednosti; o umetnikovi preteklosti in kako ta vpliva na umetniško delo; o času - prihodnosti, ki je domišljija, preteklosti, ki je spomin in sedanjosti, ki je trenutek; o židovstvu; o zakopanih skrivnostih, ki naj ostanejo zakopane ...

Film postane avotričina osebna kalvarija po (sicer dvanajstih) postajah - da bi dosegla »knjižno polico na vrhu neba«. Medtem, ko se avtorici resnični jaz Johna Zorna izmika, njena kamera umetnika išče v zvoku njegovega saksofona, v mestu, v odsevih njegove preteklosti, starih posnetkih, v ljudeh, ki so mu blizu ... Skupaj z njim in skozi njega spoznava sebe, se z njim poistoveti in se ob njem tudi sama razvija kot avtorica.

Heuermannova se ves čas sprašuje ali je mogoče glasbo izraziti oziroma spoznati skozi filmski medij? Zorn meni, da glasbenika ne moreš spoznati skozi njegovo delo, po analogiji, kot otrok, ni isti kot njegov roditelj. A film se njegovi resničnosti bržkone še najbolj približa skozi intervjuje in zanimivo arhivsko gradivo ustvarjanja Zornovih komadov-iger (game pieces), kompozicij, ki jih je zasnoval na principu družabnih iger. Ustvaril je serijo sistemov, zapisanih na kartah, ki določajo pravila igre med glasbeniki. Čeprav igrajo znotraj teh sistemov, pa njihova glasba temelji na improvizaciji in trenutnih vzgibih.

Dokumentarni film Knjižna polica na vrhu neba je tako v enaki meri film o glasbeniku in njegovem delu, kot o režiserki in njeni strastni predanosti projektu, za katerega žrtvuje več let svojega življenja. Heuermannova pripoveduje svojo zgodbo in razlaga zagnanost, s katero se je lotila projekta. Je naratorka in akterka v svojem iskanju resnice v umetnosti. Vzporedno s prikazom kreativnega procesa glasbenika tako vidimo tudi kreativni proces nastajanja filma o njem. Konceptualno sicer zanimiv pristop, v vsebinskem smislu pa precej moteč faktor, ki kaže na nemoč avotrice, da se od svojega predmeta raziskave distancira. Tega niti ne poskuša storiti. Zato je fokus včasih nepotrebno usmerjen na njene dvome o samem projektu, ki za gledalca, ki ga zanima ustvarjanje Johna Zorna, deluje patetično in odbijajoče.

 

*******

 

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in stilske ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Vesna Milek, Tina Lešnicar, Irena Štaudohar, Boris Čibej in Mojca Zabukovec.