Dokumentirano: Springsteen in jaz

Kolaž mnenj, ki bi težko bolje povzel Bossovo glasbo.

čet, 08.12.2016, 16:00

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

Ko je televizijski voditelj Jon Stewart prvič gostil Brucea Springsteena v svoji oddaji, mu je povedal naslednje: »Ko me ljudje vprašajo, kdo so moji vzorniki, jim rečem, da je vse, kar počnem, zaradi Brucea Springsteena.« Ko Stewart nadaljuje, Springsteen vse bolj zardeva in se niti ne utegne nasmejati Stewartovemu punchlinu (»Ti si me navdihnil, da sem se odselil iz New Jerseyja.«), temveč poskuša (nekoliko jecljajoče) ponuditi svoj prijazen odziv: »Vse, kar lahko rečem, je, da si dobro opravil, Kobilica.« Referenca na serijo Kung Fu je sicer prikupna, a ne doseže stopnje Stewartove zahvale. Najbrž je tudi nikoli ne bi mogla in zato je bolje, da je dokumentarec Springsteen in jaz delo samih oboževalcev.

Nedokončana simpatija

Režiser Baillie Walsh je idejo za Springsteen in jaz razvil skupaj s producentom Ridleyjem Scottom in tako so začeli leta 2012 s spletno stranjo, ki je vabila vse Springsteenove oboževalce, naj pošljejo video in/ali zvočne posnetke, v katerih razložijo, kaj jim pomenita Bruce Springsteen in njegova glasba. Do roka za oddajo se je nabralo za 300 ur posnetkov, ki jih je Walsh naslednjega pol leta montiral v končni film. Baillie Walsh je sicer najbolj znan po videospotu Unfinished Sympathy za Massive Attack, tistemu breztežnostnemu sprehodu pevke Share Nelson po ulicah Los Angelesa, posnetem v enem popolnem kadru. Kar se zdi vizualno in pripovedno nasprotje dokumentarca, sestavljenega iz neštetih kratkih misli in idej. A mu kljub temu uspe najti celovito, zanimivo in razgibano zgodbo.

Brez čaščenja

Film je seveda v prvi vrsti namenjen Springsteenovim oboževalcem, predvsem tistim, ki bi želeli tudi sami sodelovati v projektu, če bi zanj pravočasno izvedeli. Hkrati je seveda zanimiv tudi kot neke vrste eksperimentalni film, kolaž različnih idej in momentov, ki jih združuje večja, skorajda mitološka povezava.

Walsh, zanimivo, trdi, da pred začetkom projekta ni bil Springsteenov oboževalec, je pa skozi proces ustvarjanja filma začel Bossa občudovati. In kot tak je najbrž bil tudi najboljša izbira za izbor materiala, saj je povedal, da je med zavrženimi prispevki bilo največ takšnih, ki so se osredotočali na Springsteenove humanitarne projekte, predvsem na njegovo pomoč prizadetim v napadih 11. septembra 2001. Zdelo se mu je namreč, da odpiranje teh tem film približuje čaščenju (lika in dela) Brucea Springsteena, tako pa je končni rezultat bližje delavskemu duhu, ki se najbolj kaže v njegovi glasbi. Poleg tega slišimo tudi glasove ljudi, ki Springsteena ne marajo (»Springsteen je zame ljubezen. Do tebe, ne do njega ... Videl sem kup čudovitih mest, Amsterdam, Pariz, ampak potem greva vmes na koncert, kar nekoliko pokvari obisk.«)


Fanatiki in pristnost

Med posnetki oboževalcev so (seveda) zmontirani posnetki Springsteenovih koncertov in v nekaterih primerih je Walshu in njegovi ekipi celo uspelo najti posnetke koncertov, o katerih oboževalci govorijo, na primer ženske, ki jo je Bruce potegnil na oder za Dancing in the Dark, ali pa uličnega muzikanta, ki je zagledal Springsteena na ulici in ga povabil k igranju, nekdo pa je slučajno posnel njun duet, sicer pa se ti dve vrsti posnetkov povezujeta predvsem v tonu.

Treba je priznati, da nekatere izjave oboževalcev že skorajda mejijo na obsesijo (ampak saj je v angleščini beseda »fan« le okrajšava za »fanatic«, torej fanatik), spet drugim uspe razložiti vpliv Springsteenove glasbe nase še bolje kot Jon Stewart.

Neki gospod, posnet med vožnjo z avtomobilom, na primer pove: »Ob Bruceovih besedilih sem se zmeraj počutil, ko da bi listal družinski fotoalbum neznanca in brskal po njihovem življenju. Čutil, kar so čutili. Vonjal njihovo kavo. Čutil njihovo žalost. In njihove uspehe.« In potem se zamisli, zapelje skozi križišče, oči skrite za temnimi očali, in začne jokati. Medtem pa v ozadju že slišimo Reason to Believe iz nekega pradavnega koncerta, ki gledalca popelje skozi vse te občutke do naslednjega, čustveno bolj nevtralnega prispevka.

Born to Run

Film se zaključi z uradno najboljšim rock komadom vseh časov, Born to Run, ki se predvaja med napisi, a pravi zaključek je kolaž koncertnih posnetkov in sodelujočih oboževalcev, ki se Springsteenu zahvaljujejo iz različnih koncev sveta in v različnih jezikih, vendar vsak z isto pristnostjo, medtem ko v ozadju zveni Secret Garden. Naj zapišem še v slovenščini: Hvala ti, Bruce.

Prijavi sovražni govor