Dokumentirano: Mit o Pruitt-Igoe

Kako je »oaza v puščavi« postala »pekel na Zemlji«.

čet, 27.07.2017, 16:00

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Lenart J. Kučić, Vesna Milek, Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej in Mojca Zabukovec.

Vsa priporočila za radovedne so zbrana na tej povezavi.

Enainštirideset let po tem, ko so leta 1976 ameriške oblasti dale z dinamitom porušiti še zadnjo od skupno 33 stavb javnega stanovanjskega projekta Pruitt-Igoe, večji del območja severne četrti v St. Louisu v zvezni državi Misuri ostaja prazen. Nekateri mu danes pravijo tudi »urbani gozd«. Nasprotniki javne stanovanjske gradnje odtlej vedno pokažejo s prstom na Pruitt-Igoe, drugi menijo, da je bil propad soseske arhitekturne narave. Dokumentarni film The Pruitt-Igoe Myth iz leta 2011, ki ga je režiral Chad Freidrichs, prevprašuje te, kot jih imenuje, »mite« in razkriva sistemski rasizem, podprt tudi z javnimi stanovanjskimi politikami.

Brez očetov

Ruby Russell se je v sosesko Pruitt-Igoe preselila kmalu po tem, ko so leta 1956 zaključili njeno gradnjo. V dokumentarnem filmu se spominja, kot ji pravi, oaze sredi puščave: »Nisem si mislila, da bomo kdaj živeli v takšnem okolju. Kot bi bil nek drugi svet, vsak je imel svojo posteljo«. Sylvester Brown se je z družino preselil v sosesko, ko je imel šest let. V filmu govori o občutkih skupnosti in pripadnosti, ki ga vežejo na začetna leta življenja v soseski. »Ljudje, ki so prej živeli v slumih, v katerih niso videli sonca, so dobili skoraj najlepši razgled, celo lepšega od najbogatejših, ki so živeli v centru St. Louisa,« v filmu pravi profesor Robert Fishman z univerze Michigana.

Foto: wikiarquitectura.com

Toda Valerie Sills se spominja nenavadnih pogojev pri vključitvi v javni stanovanjski projekt: »Preden smo se preselili, so nas obiskali ljudje z ministrstva za socialne zadeve. Rekli so, da se lahko preselimo pod pogojem, da oče ne gre z nami. Starša sta sklenila, da je za nas dvanajst otrok najbolje, da se preselimo.« Sylvester Brown pa govori o materinem naročilu: »Če potrkajo na vrata belci, jim povej, da očeta ni tu in da ga nikoli tudi ni bilo. Zaupal sem ji, ker sem vedel, da mora imeti za to dober razlog, in sem sodeloval v tej igri. Toda spraševal sem se, kdo so ti ljudje, ki imajo takšno moč, da so mamo prisili v laži«.

Foto: wikiarquitectura.com

Simbol ravnodušnosti

Čeprav so v Pruitt-Igoe nameravali ljudem, ki so živeli v revščini in slumih na obrobju mesta, ponuditi »moderno bivanje« v urbanem okolju ali nove ameriške sanje, kot pravi pripovedovalec v filmu, so se te kmalu pokazale kot nočna mora. Sredi šestdesetih let je Pruitt-Igoe postala ena od najmanj poseljenih javnih sosesk v ZDA, njeni temnopolti prebivalci so postajali vse revnejši, najemnine pa vse višje (za številne prebivalce je ta predstavljala tri četrtine mesečnega prihodka), medtem ko se je oblast iz soseske povsem umaknila. Ni več skrbela za vzdrževanje infrastrukture in okolja, kot tudi ne za tamkajšnje stanovalce. Konec šestdesetih let, ko je začela soseska tudi vidno propadati, je dobila sloves nevarne soseske. Eden od stanovalcev v filmu pravi, da je postala »pekel na Zemlji«.

Foto: wikiarquitectura.com

Aaron Modica z univerze Washington v Seattlu danes ocenjuje, da je do začetka sedemdesetih let soseska Pruitt-Igoe postala simbol ravnodušnosti oblasti do afroameriške revščine, proračunskega varčevanja pri zagotavljanju dostopnih stanovanj in zmanjševanja javnih socialnih programov v afroameriških skupnostih.

Da Pruitt-Igoe ni bil osamljeni primer segregiranega mesta, ponazarja izjava aktivistke Berthe Gilkey, ki je živela v soseski Cohran Gardens, prav tako enem od povojnih javnih stanovanjskih projektov v St. Louisu: »Ko so v Cohranu pretežno živeli belci, ga niso imenovali projekt, ampak Cohran Gardens. Ko se je tja začelo preseljevati vse več črncev, so se storitve začele zmanjševati. Ko so tam živeli samo še črnci, ni bilo več nobenih standardov. Soseska je postala projekt. Postala je odlagališče«.

Foto: wikiarquitectura.com

»Pojejte prekleto najemnino«

»Stavko bomo nadaljevali, dokler ne bodo ukrepali, ker lahko ukrepajo. Govorijo, da so bankrotirali, toda tudi mi smo. Govorijo, da ne morejo narediti nič več, toda tudi mi ne moremo. Takšnih najemnin ne moremo več plačevati. Ljudje ne morejo več plačevati najemnin in hkrati imeti kaj za pod zob. Zato pravim ljudem, naj pojedo svoje preklete najemnine,« je bilo sporočilo ene od protestnic februarja 1969, ko so ljudje stopili na ulice St. Louisa. Med njimi so bili števili prebivalci iz soseske Pruitt-Igoe. Po osmih mesecih stavke in protestnega neplačevanja najemnin so dosegli sporazum z zvezno vlado glede višine najemnine in vključitve prebivalcev v upravljanje soseske. Z bojem ljudi na ulicah St. Louisa je stanovanjsko vprašanje tudi postalo osrednji del ameriškega črnskega gibanja za svobodo.

Foto: wikiarquitectura.com

Toda zgolj nekaj mesecev po sporazumu je zaradi zmrzali počila vodovodna cev in enega od blokov v soseski Pruitt-Igoe je poplavilo. Dobri dve leti zatem so dale oblasti z dinamitom zrušiti prvi blok, kar so v živo spremljale televizijske kamere. Do leta 1976 so sosesko 33 bloki povsem zradirali. Robert Fishman v dokumentarnem filmu pravi: »Javni sektor je pustil na cedilu ljudi, ki so v njej živeli.« Pripovedovalec v filmu pa zaključi, da je s Pruitt-Igoe urbana prenova dobila novo ime - »črnska odstranitev«.

 

Foto: wikiarquitectura.com

Prijavi sovražni govor