Tiskane izdaje
Oboževalci kultnih Dosjejev X smo upali, da bo obuditev serije boljša kot zadnji film, po prvih dveh delih pa hočemo verjeti, da bo kmalu dosegla nivo prvih sezon iz zgodnjih devetdesetih.
In še enkrat opozorilo: članek razkriva vsebino prvega in drugega dela nove sezone Dosjejev X (2016), ki sta bila na sporedu na Foxu v torek, 26. februarja, ob 22.00.
Naslovni Moj boj je seveda Mulderjev boj z zarotniškimi mlini na veter in prvi del nas lepo uvede v novo zaroto skozi izpostavljene točke prejšnje, začenši z največjim »hitom« Roswellom. Mulder in Scullyjeva ponovno združita moči, ko ju pritegne popularen televizijski teoretik zarote Tad O'Malley (Joel McHale), ki trdi, da ima dokaze o zaroti vojaške industrije.
V skladu z novo teorijo naj bi bili vesoljci prijazni, zarotniki pa ljudje, ki teorije zarote zlorabljajo za dvig zaupanja. O'Malley ima tudi garažo, kjer njegovi sodelavci gradijo leteči krožnik na osnovi ukradenih načrtov, spoznamo še žensko po imenu Sveta (kar je najbrž okrajšava za Svetlana, punca ni videti kot svetnica), ki je bila neštetokrat ugrabljena, včasih tudi po več mesecev, po O'Malleyjevem mnenju pa naj bi za tem stali zarotniki. Poglejmo malo pobližje.
Za tiste, ki mislijo, da so Dosjeji X dokumentarec
Mulderjeve teorije zarote so bile v devetdesetih všečna zabava, a v novem tisočletju so internet, družabna omrežja in množica drugih medijev dala glas tisočim in tisočim, ki verjamejo v še bolj absurdne ideje in jih zagovarjajo s še bolj trhlo znanstveno in logično osnovo, kot so jih Dosjeji X.
Samo poguglajte Chemtrails kot vas pozivajo grafiti , ali pa na svojem facebook, twitter ali drugem profilu povprašajte naključne sogovornike, kaj menijo o povezavi med cepljenjem in avtizmom, in ste na dobri poti, pa še sploh niste omenili 11. septembra ali iluminatov.
Avtor Dosjejev X Chris Carter se je kot nekdanji novinar zavedal, da se bo moral s tem soočiti in do neke mere mu je uspelo. O'Malleyjev lik je seveda aluzija na radijskega voditelja in avtorja številnih »dokumentarcev« Alexa Jonesa, ki svoje teorije običajno podkrepi z zakritimi »pričami« ter podobno kredibilnimi viri. No, razlika je v tem, da je O'Malley šarmanten in karizmatičen ter da ima, kot vse kaže, prav.
A brez skrbi, odnos junakov do zarot je enak kot prej. Mulder hoče verjeti, Scullyjeva je brez znanstvene podlage vedno v dvomih, a jo osebna vpletenost delno prepriča, medtem ko Skinner najprej zagrenjeno bevska, da naj se držita pravil, dokler jima ne pomaga, da jih lahko prekršita.
Možje X
Konec prvega dela sta agenta zopet v službi in čeprav nista rešila primera, sta dregnila v osje gnezdo zarote, ki jo bosta po delčkih razkrivala tekom sezone. Tako je čas za drugi del in prvo »pošast tedna«. To je mutant, ki je morda nezemeljski hibrid, in zmore ubiti ljudi tako, da jim v glavi povzroči hrup.
Zgodba je pripovedno dobro strukturirana, pri čemer Mulder kot v klasičnih Dosjejih X uporabi svoje sposobnosti ustvarjalca profilov, da ugotovi, kdo stoji za umorom in kako je povezan z ostalimi liki. Del zgodbe, da gre za poskuse na otrocih oziroma embriih, se navezuje na prvi del, hkrati pa služi tudi kot možnost obračuna njunih čustev do otroka, ki sta ga morala dati v posvojitev. Zaključek je v skladu z bolj optimističnimi deli Dosjejev X, a prikaz mutantov in njihovih moči v luči sodobne popkulture spomni na Može X, predvsem v navezavi s temo skrivanja istospolne usmerjenosti, ki je ključni del mitologije te stripovske franšize v filmu in začetka tega dela.
Plusi in minusi
V devetdesetih so Dosjeji X prinesli zabaven in napet val svežine, pa čeprav so zgolj stali na ramenih velikanov, kot so Območje somraka, Neverjetne zgodbe, Invazija tatov teles in množica serij in filmov o nadnaravnih pojavih, nezemljanih in zarotah, ki so polnili kina in radijske valove od petdesetih naprej. Sčasoma so Dosjeji X postali novi velikani in serije, kot so Na robu znanosti, Utopia in Sirota so jih krepko presegle v razkošnosti produkcije, po kompleksnosti zgodb in tudi po igralski plati.
Nove Dosjeje X tako čaka izjemno težka naloga, saj morajo preseči z nostalgijo ozaljšano lepoto stare serije in nove, naprednejše konkurente. V prvih dveh delih jim še ni uspelo. Poglejmo zakaj.
Foto: Press
Igra: minus
Gillian Anderson se je v letih od Dosjejev X naučila dobro igrati in se je izkazala tudi v številnih uspešnih evropskih produkcijah. Žal je vrnitev v ameriške vode očitno zahtevala tudi izdatno uporabo botoxa, tako da v prvih dveh delih ne zmore prav veliko premikati obraznih mišic in je lesena. Vseeno ji gre bolje kot Davidu Duchovnyju, ki je videti kot da je še zmeraj v Kaliforniciranju. V tej sicer zabavni seriji je igral neskončno ciničnega pisatelja, v vlogi Mulderja pa bi lahko občasno vsaj poskušal prikriti posmehljiv nasmešek.
Posebni učinki: plus
Moram priznati, da sem si želel več podkožnih črvov, špricanja krvi ali pa vsaj sluzastih pošasti, a začetni prikaz padca letečega krožnika v Roswellu je spektakularen, prikaz ugrabitev klavstrofobičen in maska v drugem delu prepričljiva. Ob Igri prestolov in podobnih serijah smo se gledalci navadili impresivnih posebnih učinkov, tako da Dosjeji X niso presežek, so pa vsaj na nivoju.
Zarota: minus
Vsi, ki smo do konca gledali Skrivnostni otok, se zavedamo razočaranja ob končnem razkritju pretirano kompleksne mitologije, podobno velja tudi za zaključek Twin Peaksa, pa čeprav je tam vsaj prepričala Lyncheva estetika. Lahkota s katero so Dosjeji X pometli s svojo preteklostjo je po eni strani dobra, saj odpira prostor, po drugi strani pa vzbuja skrb, da bo kmalu vse banalno.
Atmosfera: minus
Začetne sezone Dosjejev X lahko po srhljivosti in občutku odtujenosti, ki ga pustijo, postavimo ob bok Območju somraka. Sodobna televizija je drugačna zver in vsaj po prvih dveh delih sodeč se avtorji še iščejo. Poleg neprepričljive igre je pogosta težava pretirano pompozna scenska glasba, neumni dialogi pa tudi ne pomagajo.
Optimizem: plus
Vsem slabostim navkljub me Dosjeji X zaenkrat navdajajo z optimizmom, da bodo koščki sestavljanke padli skupaj. Resda ni pričakovati, da bo serija prinesla kakršno koli prelomnico, a februarski torkovi večeri bodo morda še zabavni.
