Državljan Diareja je med nami

Diareja, ta mali univerzalni­ človeček, ki ga je ustvaril ­Tomaž Lavrič, je postal tako močan del našega vsakdana, da so njegove misli ene najbolj pogosto citiranih v Sloveniji. V tedniku Mladina se pojavlja od konca burnih osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Z Diarejo je rasel tudi njegov avtor, Tomaž Lavrič, karikaturist in stripar, ki je nanizal vrsto izjemnih risarskih dosežkov. Oba je skušal ujeti na filmski trak režiser Dušan Moravec. Dokumentarec Državljan Diareja ali Kdo je Tomaž ­Lavrič? bodo predstavili javnosti drevi ob 20. uri v ljubljanskem Kinu Šiška.

Svet državljana Diareje je omejen zgolj na nekaj okvirčkov, iz katerih nam razlaga, kako svet stoji. Če je pri Diareji vse razkrito, je nekoliko drugače z njegovim avtorjem, ki ima več pojavnih oblik pa tudi različne risarske stile. Tomaž Lavrič je tudi Josip Visarjonovič, Lovro Matič, TBC, Ton Ton in še kaj. Njegov neulovljivi portret skušajo v filmu opisati številni sogovorniki – sodelavci z Mladine, poznavalci stripa, sociologi, umetniki in ljubitelji ­njegovega dela.

Na naše vprašanje, kdaj in zakaj mu je nekaj kliknilo v glavi, da je začel s to mini osebo, imenovano Diareja, komentirati naš vsakdan, je odgovoril, da ga je »prijelo« nekje leta 1988, ko je bil še 'mladič' na Mladini. »Tedanji likovni urednik Ivo Štandeker si je zaželel časopisnega stripa, po možnosti aktualnopolitičnega. Tuhtal sem, kako in kaj, in ker sem len, sem si zadal, da mora biti strip predvsem čim bolj enostaven, če ga bom slučajno moral risati še tedne in tedne. In kar se vsebine tiče, isto – ne bom si mukoma izmišljeval štosov, ampak bom pustil dogodkom, da se zgodijo, potem pa jih bom zlobno komentiral. In evo, po 25 letih si lahko čestitam za ­daljnovidnost.«

Nekaj črt in par besed

Priznava, da je njegov način – nekaj črt in tri sličice ter par besed pravi pankovski triakordni pristop, saj se z minimalnimi sredstvi dela velik 'šunder'. Osemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila tudi čas uveljavljanja prostorov svobode. Eden takih pomembnih prostorov je prostor medijske svobode, o kateri Lavrič pravi, da »sprva svobode ni bilo dosti, potem pa smo si je jemali vedno več. Sicer pa politična satira nasploh bolje uspeva pod rigidnimi režimi. Prve Diareje niti niso bile nujno zelo duhovite, ampak v tistih časih je bilo že to, da si narisal recimo napihnjenega generala z dolgim nosom bogokletno in je sprožalo pri bralcih salve sproščujočega smeha, preden je dotični sploh kar koli zinil.«

Zanimalo nas je tudi, ali ga je bilo strah, da ga bo kdaj kdo, čisto po stripovsko, kje prebutal v kakšni temni uličici. Prisega na lastno minimalno javno prepoznavnost, ki jo pojasnjuje: »Ja, zakaj pa mislite, da sem tako anonimen? No, pa tudi zaradi tega, ker mi je odveč, da bi me na ulici ustavljali in hvalili.« Diareja je postala znana vsaj toliko kot Martin Krpan, Peter Klepec in drugi naši fiktivni junaki. Na vprašanje, koliko Diareje lahko prenese slovenska družba, Lavrič pravi, da »naša družba­ veliko prenese, golide govna, ki se leta in leta zlivajo nanjo, in to potem počasi vre in brbota, enkrat pa le pride čas, ko lonec raznese. In ta čas se bliža, se bojim.«

O avtorju brez avtorja

Režiserju Dušanu Moravcu smo zastavili preprosto vprašanje – ne zakaj, temveč zakaj šele zdaj? Pojasnjuje, da je verjetno to povezano tudi z Lavričevim vztrajnim izogibanjem medijev. »Je pa že Varja Močnik pred leti naredila kratek film, v katerem je bil v ospredju samo lik Diareje. Ko sva s scenaristko Loro Power zaključevala najin prejšnji film Drage moje tovarišice kuharice, sva razmišljala, kaj bi lahko še skupaj naredila, in je predlagala film o Tomažu Lavriču. Takoj in brez premisleka sem dahnil svoj da. Sicer pa je tako, da so najboljše zgodbe vedno tukaj okoli nas, v neposredni bližini, samo videti jih je treba.«

Narediti dokumentarni film, posvetilo ali spomenik Tomažu Lavriču brez Tomaža Lavriča je bil gotovo scenaristični in režiserski izziv. Odločitev, da se Lavrič ne bo pokazal v filmu, jim je šla na roko, meni Moravec. »Brez njegovega pojavljanja smo pridobili čas in prostor v filmu. Pa še tako smo prikazali samo majhen del njegovega zares izjemnega opusa. Z Loro sva se odločila za pregled njegovega ustvarjanja, bi pa lahko bili vsaka njegova Diareja, politična karikatura ali strip začetek ali izhodišče za film. Prav Lavričevi stripi so pravzaprav že narejeni scenariji za filme z odličnim kadriranjem in ob kroničnem pomanjkanju dobrih slovenskih scenarijev bi lahko reži­serji posegli po njih. Pa tudi drugi slovenski striparji imajo zelo filmsko narisane in prepričljive zgodbe. Pa še prijazni ljudje so, vsi po vrsti!«

Dela Tomaža Lavriča poznajo vsi, tudi tisti, ki ga ne marajo, in še vedno velja za naš neodkriti kulturni zaklad. Moravec pravi, da bi bilo še najbolje, če bi tako tudi ostalo. »Se mi zdi, da tudi njemu tako ustreza. Njegovo delo je tako močno prisotno v našem okolju, da je bolj stvar posameznika in njegovega pogleda in zavedanja, ali to hoče opaziti. Sicer bi bilo zelo upravičeno, da bi dobil, recimo, Prešernovo nagrado, a kot pravi Igor Vidmar v filmu, v kakšni drugi Sloveniji.«