Tina Lešničar, kultura
Ko je informacijska doba v slehernikovo hišo prinesla dostopne tehnične priboljške, je nastala ekspanzija »homemade« produkcije oziroma produkcije DYS (do it yourself – naredi sam). Toda namesto da bi nas zasuli novi nebrušeni talenti, bodoči Tarkovski, Bergmani in Spielbergi, ki bi suvereno snemali na svoje žepne HDSLR-je, je med domačo produkcijo presenetljivo malo presežkov. Poleg omenjene DYS se je namreč nevarno prijela tudi maksima »anything goes« (vse gre), ki domačemu ustvarjanju brutalno znižuje kriterije.
Kriteriji kakovosti gotovo trpijo tudi zaradi tako imenovane tiranije trenutka, kot je nenehno pomanjkanje časa sodobnega človeka, kljub vsem pripravam, ki mu olajšujejo bivanje, imenoval norveški socialni antropolog T. H. Eriksen. Lahko bi, pa nimamo časa. Kdo pa še dela kaj za svoj užitek, in to brez plačila. Pravzaprav je to svojevrsten luksuz.
V takem početju – da se namreč skupina ljudi samoiniciativno loti za ljubitelje precej nadstandardno kakovostne produkcije – je skoraj nekaj subverzivnega. V tej mladostniški zagnanosti, ki svojo kreativnost sprošča na spletnih platformah, je morda zaslediti celo kanček ekshibicionizma in v primeru DSJ Crew tudi zdravega smisla za samopromocijo.
Pred leti so z veristično rekonstrukcijo TV-prispevka o požigalcu iz Velenja poželi nesluteno pozornost. Danes ta njihov prispevek k slovenski blaznosti na youtubu beleži več kot 352.350 ogledov. Njihova niti ne več tako nova spletna nadaljevanka (aktualnost tovrstnega formata se na vsedostopnih spletnih širjavah relativizira) Dan ljubezni, ki so jo posneli v koprodukciji KNPro (Kriplnipl production), pa je po gledanosti, kot je pokazal čas, daleč pred konkurenco.
Zgodba dveh študentov, romantičnega Simona (Luka Marčetič), ki se na vsak način želi zaljubiti, in njegovega s seksom obsedenega, a neizživetega prijatelja Anžeta (Niko Zagode), po prvem delu, ki si ga je na brezplačnem youtubu ogledalo prek 63.700 obiskovalcev, ohranja visoko gledanost tudi v nadaljevanjih – v povprečju štirideset tisoč obiskov. To so gotovo povzročili nepretenciozna in duhovita scenaristična zasnova, prikupni liki in nenarejeni, spontani igralski vložki mladih naturščikov.
Tudi nekatere tehnične (tehnična izvedba je sicer za domačo produkcijo na zavidljivi ravni) in stilistično-vsebinske nedoslednosti, kot so poletje v enem kadru in sneg v drugem, ali pa opazno spreminjanje dolžine frizur protagonistov iz kadra v kader, govorijo v prid konceptualni igrivosti nadaljevanke, katere presežek so gotovo absurdne epizodne vloge znanih domačih igralcev.
Še več, omenjeni spodrsljaji pri gledalcu dosežejo ambivalentni občutek, da ne gre zgolj za specifike »nobudget« produkcije, pač pa za domišljeno parodijo širšega popkulturnega realnega in virtualnega prostora. To misel podkrepi pregled dopolnilne produkcije Desne strani jajca, ki se izživlja tudi s kratkimi skeči v jackassovskem slogu, ki v podnaslovu sami opravičujejo svoj obstoj: »filmčki, ki znižujejo IQ«.
Nadalje glavni (idejni in scenaristični) movens produkcije DSJ Luka Marčetič v svojem vlogu (videoblogu) pronicljivo komentira slavistične in behavioristične prakse na socialnih omrežjih. V njegovem primeru se je spletni ekshibicionizem izplačal, njegov talent je pred kratkim prepoznala nacionalka in mu prepustila sovodenje oddaje Firma.tv. Upamo le, da ga lagodno mainstreamovsko življenje ne bo uspavalo.