Vincijev selfie in antikumunizem Chucka Norrisa
Sat, 12.03.2016, 12:00
Vincijev selfie in antikumunizem Chucka Norrisa
Festival dokumentarnega filma: ogledali smo si filmski avtoportret Vincija Vouga Anžlovarja in zaključni film festivala Chuck Norris proti komunizmu.

Film Selfie brez retuše slovenskega režiserja Vincija Voguea Anžlovarja je – kot sugerira sam naslov – biografski filmski dokument. V njem številni igralci, režiserji, glasbeniki, kritiki, oglaševalci, psihiater in druge znane osebnosti obujajo spomine na svoje sodelovanje z Anžlovarjem. Različne izpovedi nas sprva peljejo nazaj v Vincijevo otroštvo, k njegovi disfunkcionalni družini z nasilnim očetom in odsotno materjo. V tem delu se gledalcu vtisne v spomin pričevanje režiserja, ki je pri šestih letih prvič zbežal od doma, potem pa po mestu spraševal ljudi, kje je Amerika in kako se pride do nje.

Dobrih deset let kasneje je dokončno zapustil dom. Njegova kariera je vključevala prepevanje v bendu, nedokončan študij na AGRFT, nato pa tudi snemanje filmov. Spomine na Vincijeve filmske projekte, od uspešnice Babica gre na jug do Pokra in Vampirja z Gorjancev prekinjajo tudi izpovedi Vincijevih nekdanjih in zdajšnjih partnerk ter otrok, ki osvetljujejo zasebno življenje režiserja in njegov očarljivo naporen značaj. Film, ki deluje kot režiserjeva osebna rekapitulacija življenja in hkrati tudi njegova kritična ocena, nekaj pove tudi o slovenski filmski sceni, pa tudi širšem kulturnem prostoru.

Gledalec se ob tem vseeno lahko vpraša, kaj je namen filma, koga naslavlja, je namenjen samemu avtorju, njegovim sodelavcem ali širšemu občinstvu. Kot bi se tega problema zavedel, Anžlovar dinamično zgrajen in gledljiv dokumentarni avtoportret dopolni z razpravljanjem psihiatra o mejnih osebnostih in kritičnimi opazkami nekaterih nastopajočih pričevalcev na račun samega režiserja in njegovega filmskega projekta. Ta samokritična poteza vnese nekaj šaljivosti in potrebno distanco do glavnega junaka filma.

Romunsko srečanje z Botrom in Rockyjem

V Romuniji je kruta diktatura Nicolaja Ceaușescuja še sredi osemdesetih let delovala kot nepremagljiva in večna. Zaprtost meja je med drugim pomenila tudi, da ljudje niso imeli stika s popularnimi kulturnimi proizvodi Zahoda, vsaj ne uradno in ne zakonito. Neuradno in ilegalno pa so s pomočjo razvejane mreže med drugim tihotapili video kasete s starimi in aktualnimi hollywoodskimi uspešnicami. Tako so prišli v stik z Rambom, Rockyjem, ogledali so si klasike, kot je Boter ali Zadnji tango v Parizu in seveda filme s slavnim igralcem Chuckom Norrisom.

Ogledi teh filmov so bili pravi družabni dogodki. Ljudje so se dobivali pri tistih, ki so imeli vidorekorderje in tako sledili filmskim projekcijam (pogosto z zelo slabimi kopijami) – za ogled so bili pripravljeni tudi plačati. Pričevalci v filmu poročajo o tem, kako so jih ti filmi zaznamovali, kako so prek njih zgradili ideale svobode in blagostanja na razvitem Zahodu.

Posebno mesto v filmu ima Irina Nistor, ki je te filme simultano prevajala, njen glas pa je postal ikoničen, za gledalce vselej zvezan z užitkom in obljubo svobode, ki so jo našli v ameriških filmih. Film režiserke Ilince Calugareanu se sicer dotakne tudi obveščevalnih služb, ki naj bi preganjale takšne oglede in piratske kopije filmov, a ena od poant filma je v tem, da se je hollywoodskim filmskim sanjam prepuščal tudi pomemben del partijske nomenklature.

Teza filma je precej drzna, in sicer nas poskuša prepričati, da je prav stik ljudi s hollywoodskimi filmi prispeval k rušenju komunističnega režima v Romuniji konec osemdesetih let. Partija mreži ilegalnih razpečevalcev ni namenjala pretirane pozornosti in tujim filmov ni pripisovala kakšne družbeno politične moči. Ta malomarnost jo je naposled stala oblasti. Film, ki je privlačno posnet, mestoma zabaven, prepričljivost izgubi prav s tem, ko se preveč prepusti navdušenju nad živahno kulturo piratskih videov in predvsem nasede prepričanju, da so imeli neposredne politične učinke.

 



Vincijev selfie in antikumunizem Chucka Norrisa

Simultana prevajalka Irina Nistor je postala sinonim za ameriško filmsko produkcijo in obljubo svobode. Foto: Promocijsko gradivo

Prijavi sovražni govor