Festival dokumentarnega filma: Najboljša sovražnika, Dobrodošli v Leithu

Festival se končuje jutri zvečer s podelitvijo nagrad. 

Wed, 16.03.2016, 18:00

 Prikazanih je bilo devetnajst ­sodobnih dokumentarcev in retrospektiva, posvečena ukrajinsko-ruskemu režiserju Sergeju Loznici. Pred dobrim tednom se je festival začel s projekcijo filma Ruski detel v režiji Chada Gracie, jutri pa bo sklepni film Chuck Norris proti­ komunizmu režiserke Ilince Călugăreanu.


Pred sklepom festivala smo videli še dva dokumentarca. Film Najboljša sovražnika prikazuje, kako so politični dogodki­ prek TV-obravnav postali del tako imenovanega infotainmenta ali zabavnega podajanja informativnih vsebin. Dokumentarec se vrača v turbulentno obdobje ameriške zgodovine, v konec šestdesetih let, ko sta bila domet in pomen televizije že znana, a so še izumljali televizijske formate, ki bi pritegnili množično občinstvo in prinašali velike profite. Mreža ABC v tistem obdobju ni mogla konkurirati večjim TV-hišam s priznanimi televizijskimi voditelji. Tako so se odločili za eksperiment ter pospremili konvencije največjih in najmočnejših strank z debato med priznanima intelektualcema z dveh nasprotnih političnih polov. William Buckley je zastopal konservativne vrednote, Gore Vidal, pisatelj in esejist ter deklarirani homoseksualec, pa je nastopal kot branik liberalnih svoboščin ­demokratov.

Film, v katerem so za off glas pridobili zvezdniški imeni Johna Lith­gowa in Kelseyja Grammerja, je razsvetljujoč z več vidikov. Najprej ponudi vpogled v Ameriko, ki se še vedno sooča z vročimi političnimi problemi: atentati na Kennedyja in Martina Luthra Kinga, ki poskuša rešiti, kar se rešiti da v vojni v Vietnamu, z Ameriko velikih družbenih gibanj – v filmu glavna junaka debatirata tudi o protivojnih demonstracijah v Chicagu konec šestdesetih, ko so se zgodili­ spopadi s policijo. Turbulentne čase velikih družbenih sprememb torej spremljamo z dveh nasprotujočih si polov.

Pri tem, če se osredotočimo na drugo pomembno točko, izstopa govorica obeh studijskih gostov. Gre namreč za artikulirano, bogato, sofisticirano debato, vsake toliko začinjeno s kakšno spretno jezikovno bodico ali duhovitostjo z ene ali druge strani.

Film s pomočjo raznih pričevalcev, sopotnikov obeh glavnih akterjev ter TV-producentov gradi napetost do vrhunca, tj. ključne debate, v kateri se Buckleyjev in Gorov jezikovni register spremenita. Buckleyju popustijo živci, zaradi česar se na obtožbo, češ da je kriptonacist, odzove z žaljivkami na račun Gorove spolne usmerjenosti in z grožnjo fizičnega napada. Za Gora je to trenutek zmage, ko sogovornika dozdevno razgali kot to, kar v resnici je. Spor se je nato s televizije preselil v časopisno polemiko­ in celo na sodišče.

Sporočilo dokumentarca, ki je odmeval v vseh večjih ameriških medijih, pa je precej bolj pesimistično. Predvsem lahko razberemo, kako sta Buckley in Gore potrebovala drug drugega, kako je bila torej njuna eksistencialna in politična drža povezana s sovraštvom do drugega. To se na ravni njunega dialoga čuti predvsem v argumentaciji. Ta zaradi očitnega prezira, ki ga čutita drug do drugega, vseskozi niha, pa tudi prepogosto umanjka na račun učinkovitih retoričnih figur.

Režiserja Morgan Neville in Robert Gordon podata dokaj pesimističen pogled na možnost debate med ideološko sprtima stranema. Če smo nekoliko cinični, bi lahko rekli, da je tovrstna konfrontacija dobra samo za gledanost TV-oddaj, medtem ko h kulturi debate ali njeni argumentiranosti ne pripomore veliko. Nadalje je žalostno tudi sporočilo o sami televiziji. Uspeh in gledanost TV-dvoboja je namreč utrla pot vse bolj spektakelskemu, gladiatorskemu, senzacionalističnemu obmetavanju nasprotnikov pred kamerami, pri čemer je moč argumenta skoraj v celoti­ nadomestil argument moči. Če sta Gore in Buckley vsaj načeloma poskušala vzdrževati neko raven debate – o tem med drugim priča to, da je bilo Buckleyja še dolgo po vroči debati sram zaradi njegove eksplozivne reakcije –, se je kasneje­ to, o čemer se debatira in kako se debatira, povsem podredilo boju za gledanost. Televizija se je tako v veliki meri odpovedala svoji javni funkciji in javnemu interesu ter podredila svet novic standardom primitivne zabave.

Dobrodošli v Leithu

Načrt je bil preprost. V Leithu, kmetijskem naselju s šestnajstimi odraslimi prebivalci v ameriški zvezni državi Severna Dakota, so živeli mirno in zelo povezano. Tja se je priselil Craig Cobb, ki je pokupil precej posestva, kamor so se priseljevale vse bolj nenavadne družine, take, ki so imele razobešene nacistične zastave namesto ameriških. Pokazalo se je, da je Cobb vodja ameriškega nacionalsocialisičnega­ gibanja in da je njegov načrt, da bi se v to mestece preselilo čim več belih večvrednežev, ki bi nato povsem legalno in demokratično prevzeli oblast v mestecu in ga prikrojili svojim potrebam in nazoru. Nekaj podobnega je namreč storil njihov vzornik Adolf Hitler. Oboji so to sprva počeli povsem legalno.

Prvi ni bil zaustavljen pravočasno, v Leithu pa nacistična komuna vendarle ni zaživela. Protesti, ne le domačinov, temveč tudi številnih zavednih Američanov, ki so spregovorili proti govorici sovraštva, so zalegli. Govorica sovraštva in večvrednosti bele rase, ki razdvaja ne le ameriško družbo, pa je vse glasnejša, samoumevna in nekaznovana. Dokumentarec, ki je po premieri na lanskem festivalu Sundance vzbudil veliko pozornosti in številne pohvalne kritike, je prišel v javnost v najboljšem možnem trenutku, v času ameriške predsedniške kampanje.

Prijavi sovražni govor