Tiskane izdaje
Po dobrem tednu literarne fikcije in njenih avtorjev, ki so v okviru festivala Fabula polnili prizorišča v Ljubljani, sledi teden trde resničnosti. Nocoj se namreč v Cankarjevem domu začenja 17. festival dokumentarnega filma.
Festival, ki ga vodi Simon Popek, bo potekal do 17. marca v dvoranah CD, Kinodvora in Kinoteke. Prinaša tradicionalne sklope – tekmovalnega, družbeno-kritične filme, intimne in globalne portrete ter filme, ki se ukvarjajo z miti, ikonami in mediji. Poleg njih je tu še retrospektiva, posvečena političnemu dokumentarcu od 50. do 70. let prejšnjega stoletja, ki je poleg pomembnih družbenih sprememb prineslo tudi enega vrhov dokumentaristike.
Vroči vrhunec bo gotovo slovenska premiera z oskarjem nagrajenega filma Citizenfour ameriške novinarke in režiserke Laure Poitras. Dokumentarca, ki je posnel šokantno razkritje nekdanjega sodelavca ameriške agencije za nacionalno varnost, kako ta mogočna organizacija s pomočjo največjih spletnih podjetji ter vlad številnih držav dnevno zajema in shranjuje na milijarde podatkov o naši zasebnosti.
Srce festivala pa so seveda filmi tekmovalnega programa, ki se lotevajo vprašanja človekovih pravic. Tokratne teme so zelo raznovrstne: Goli otok (Goli), vloga resnice pri sojenju vojnim zločincem (Srbski odvetnik), spolna zloraba otrok (Brez uspavanke), možnost dialoga med islamističnimi skrajneži in laiki (Biti Iranec) ter vloga Zahoda pri ropanju afriške celine (V suženjstvu zakleti).
Goli otok neke družinske intime
Tiha K. Gudac je 33-letna hrvaška producentka. Kot najbolj srečnega dela otroštva se spominja družinske poletne počitniške idile ob Jadranu z dedkom in babico. V tej idili je bila komaj vidna razpoka: prepoved vprašati, zakaj ima dedek po telesu brazgotine. Ta razpoka je imela strahotno ozadje: Marijan Fučkan je bil pri 28 letih leta 1950 poslan na Goli otok.
Njegova žena je ostala sama z dveletno hčerko in noseča. Na dan, ko se je zjutraj rodila Tihina mama, je starejša hčerka umrla, saj zdravnik »otrok sovražnikov ljudstva« ni hotel zdraviti. Neka srečna družina je tako živela z bolečino, v strahu in z veliko skrivnostjo. Tiha je prepričana, da njeno ime ni naključno.
Vse, kar je vedela, je bilo, da je dedek nekoč izginil za štiri leta. Dokler leta po njegovi smrti z časopisa ni izvedela, da se je podobno dogodilo nekaterim najtesnejšim družinskim prijateljem, ki sta jih imeli s sestro za tete in strice. Kot odrasla ženska je hotela raziskati skrivnost. Pred kamero postavi svojo mamo, ki o tem sprva noče govoriti.
Tihina starejša sestra se spominja dedkovega nočnega kričanja in tega, da je sovražil tožarjenje. Kader za kadrom se ob pogovorih z mamo in sestro, s »teto« Vero, ki je bila tako kot njen mož Gabriel golootoška zapornica, s »stricem« Palom, ki je bil zaprt skupaj z dedkom, in »teto« Nevenko, soprogo še enega zaprtega prijatelja, izlušči resnica, ki je njeno družino ter številne druge zaznamovala s strahom, ločitvami in samomori.
Izlušči pa se tudi podoba taboriščnega sistema, v katerem je bil človek za preživetje prisiljen zlomiti drugega človeka, kar je v taboriščnikih, ko so enkrat prišli na »svobodo«, seveda formiralo izrazit sram. Ta sram je bil poleg prepovedi, da bi o svojem prestanem trpljenju komurkoli govorili, temelj strahu, zaradi katerega so molčali tudi pred najbližjimi. Tudi zato taboriščniki Golega otoka niso nikdar zares zapustili.
O Golem otoku je bilo posnetih že kar nekaj dokumentarcev, na voljo je tudi številna pričevanjska literatura. A filmu Goli Tihe K. Gudac gre tu posebno mesto: to ni politični dokumentarec, čeprav je režiserkino vrednostno stališče jasno. Prej kot to je dokument neke družinske intime, ki so jo strahote Golega otoka, ne da bi se o njih govorilo, usodno zaznamovale. Gre za izrazito zrelo dokumentarno bravuro o molku in tišini, povzročeni z brutalno državno represijo. Ter potlačeni bolečini, ki je postala pogoj za preživetje na »svobodi«.
Nedelja, ko je odšel Hase
Pesem Nedelja, ko je odšel Hase skupine Zabranjeno pušenje o koncu kariere legendarnega sarajevskega nogometaša, ki zazveni v sklepu filma Srbski odvetnik režiserja Aleksandra Nikolića, je pomenljiva metafora prostora, ki je veljal za zgled strpnega multietičnega sobivanja v nekdanji državi. Prostora, ki je pozneje tako krvavo razpadel in določil množico človeških usod, na prva poseben način tudi usodo Srba Marka Sladojevića, portretiranca filma, ki je imel ob razpadu države 15 let.
Ob protestih konec devetdesetih let je bil na strani protestnikov proti Miloševićevemu režimu. Ker v Srbiji ni videl prihodnosti, je odšel na Nizozemsko, kjer je dokončal študij prava. Kmalu se je znašel v haaškem zagovorniškem timu Slobodana Miloševića: to se mu je kot mlademu pravniku zdela izjemna karierna priložnost. V ekipi je srečal svojo bodočo ženo Tino, Slovenko. Pozneje je postal tudi zagovornik Radovana Karadžića.
Kaj nekdanjega nasprotnika režima spremeni v zagovornika obtoženih akterjev tega režima? Sladojević najprej odgovarja, da gre za scela profesionalno odločitev, vsak ima pravico do poštenega sojenja. A bolj se proces zapleta in več je kontradiktornosti, bolj se začneta krhati njegova profesionalna odločnost in etika, njegov entuziazem v obrambi pa dodobra načne tudi njegov zakon.
Nikolić je Sladojevića spremljal pet let. Z neke vrste nekomentirajočo distanco. Deset let gledanja trupel, odrezanih udov, prerezanih vratov ... ga naredi podobnega kamnu, čustveno izpraznjenega, brez empatije. Profesionalna etika očitno ni bila dovolj močan protiserum.
V nekem trenutku ne ve več, kaj je resnica, ali jo išče ali prireja? Izmika pa se mu tudi resnica o zasebnem življenju. Srbski odvetnik ni dokumentarec o sojenju, ampak zelo luciden portret mladega idealističnega odvetnika, ki mu zagovarjanje obtoženih za vojne zločine spremeni življenje do mere, ko mora odločno ukrepati.
In z vsem tem moram živeti
Nemška režiserka Helen Simon vzame v filmu Brez uspavanke v precep spolno zlorabo otrok. A ne zanimajo je številke in splošna slika, zloraba je zelo intimna stvar. Tako se je osredotočila na boleč portret šestdesetletne Tine Reuther, ki je bila v otroštvu sama zlorabljena: njeni straši se za to niso zanimali in ji v tem niso nudili opore.
V družini ni bila edina. V sovjetskem gulagu je bila v spolno suženjstvo prisiljena njena mama. A tu se krog ni končal: njena hčerka je pri osemnajstih naznanila, da jo je dedek spolno nadlegoval od petega leta. Tisti dedek, ki je bil mož posiljene žene in oče posiljene hčere. Dedek je bil na procesu oproščen in Tina je tisti trenutek vedela, da je bila to smrtna obsodba za njeno hčerko, ki je pozneje, pri tridesetih, zasvojena storila samomor.
Brez uspavanke je trpek, mučen dokumentarec. Pred nami je skrušena, poškodovana ženska, ki skuša »živeti z vsem tem«. »Vse to« je strašansko velika rana, zmes trpljenja in neznosnih občutkov krivde, ki je ni mogoče zaceliti.
Z nasiljem proti nasilju
V suženjstvo zakleti švedskega režiserja Görana Olssona temelji na knjigi Frantza Fanona, afro-francoskega psihiatra, filozofa, revolucionarja in pisatelja. Leta 1961 je v tednu po njegovi smrti s Sartrovim predgovorom izšla njegova knjiga Nesrečniki na Zemlji, ki je bila v Franciji še isti dan prepovedana. Njena osrednja misel je, da je proti kolonializmu, ki je v osnovi nasilen, mogoče odgovoriti le z nasiljem, ker je to edini jezik, ki ga kolonializator razume.
Film, podnaslovljen kot Devet primerov antiimperialistične samoobrambe, iz arhivskih posnetkov sestavi devet zgodb dekolonializacije Afrike v 60. in 70. letih. Boj za nafto, zasužnjevanje ljudi, pogovori z odkritimi rasisti, posnetki črnskih slamov ter betonska mesta z bogastvom belcev, nasilno prekrščevanje, težko gledljivi posnetki iznakaženih žensk in otrok, ki so jih z napalmom pohabljala Natova letala v podpori Portugalcem v Mozambiku ... Vse zgodbe so prepletene s citati iz Fanonove knjige in podpirajo njegovo stališče, da »kolonializirani lahko najde svojo svobodo le z nasiljem.«
Naj se z njim strinjamo ali ne, ne moremo zanikati sklepne misli, da je »Evropa svoje bogastvo zgradila na kolonijah v Indiji, Afriki in Latinski Ameriki, evropski duh pa ima v suženjstvu štiri petine človeštva«. To dejstvo se v filmu zlije v poziv, da se ne sme »slediti idealom evropskega človeka, temveč je treba ustvariti novega«.
Mi smo večina!
Film Biti Iranec se začne s spokojnostjo molitve v teheranski mošeji, ki se konča s klici: »Dol z Ameriko! Dol z Britanijo! Dol z Izraelom! Naj Bog obvaruje revolucijo.«
Tretji dokumentarni film v Parizu živečega iranskega režiserja Mehrana Tamadona, je nastajal tri leta. Toliko je režiser potreboval, da je dobil štiri prorežimske islamiste, ki so bili pripravljeni z njim v podeželski iranski hiši preživeti dva dni in z njim razpravljati o sekularni družbi, v kateri bi sobivali vsi in v kateri bi bil prostor tudi za takšnega Iranca, kot je on sam. Njegov projekt »skupnega sobivanja« so iranske oblasti sicer odločno zavrnile. »Če boš snemal, boš prekršil zakon,« so mu sporočile.
Sedli so na preproge dnevne sobe in začeli razpravo z režiserjevo mislijo, da družba ne bi smela biti organizirana religiozno, temveč sekularno. »Sekularnost pa ne pomeni, da bog ne obstaja, temveč da je javni prostor nevtralen,« jim pojasni režiser. Takoj pridejo navzkriž.
Kje so meje svobode in kdo postavlja pravila ter zakaj, je bila srž vseh debat, ki so si sicer sledile v smehu, sproščenem, prijateljskem in tolerantnem vzdušju. A toleranca je usahnila takoj, ko je režiser izrazil misel, da je očitno, kako v skupnem pogovoru o tem, kako živeti slupaj, veliko stvari postane mogočih. »Ko pa pride med nas sistem, se veliko stvari zatakne«.
Njegovi sogovorniki odgovorijo, da so pravila v Iranu za tiste, ki so pred 35 leti z 98 odstotki glasov glasovali za Islamsko republiko. Taki, kot je režiser, pa so manjšina. »Mi smo večina, Alah je velik in Mohamed je njegov prerok,« vzkliknejo zatem in se razidejo.
Biti Iranec je tako film, ki osvetli trdovratnost posameznih pogledov. Ko sobivamo v pristnosti človekove esence, postane vse mogoče, ko pa nas vodijo ideologije, pristanemo na nepremostljivo različnih bregovih.
