Festival neodvisnega filma v Santa Cruzu

Med 10. in 19. majem je v Kaliforniji potekal že enajsti festival. Vse za mobilizacijo množic.

tor, 22.05.2012, 15:00

Predstavili so okoli sto petdeset filmov – kratkih, igranih in dokumentarnih. Festival sta ustanovila Jane Sullivan in John­ny Davis leta 2001, da bi si v kalifornijskem mestu Santa Cruz obiskovalci lahko ogledali filme neodvisnih ustvarjalcev.

Direktorica festivala Elizabeth Gummere je s festivalom pričela sodelovati leta 2002 kot prostovoljka, kar je še vedno, saj organizatorji delujejo na prostovoljni osnovi. Festival dobi nekaj podpore od lokalnih umetniških fundacij (The Community Foundation in The Cultural Council), večinoma pa je sponzoriran in podprt s prodajo vstopnic in prijavo filmov na festival.

Dva ključa selekcije

Predvajani filmi so izbrani po dveh ključih: del filmov, predvsem igrane, izbere programska skupina pod vodstvom Juliana Solerja, večji del pa jih izbere žirija na osnovi razpisa, ki ga vodi Logan Walker. Letos so prejeli okoli tisoč prijav z vsega sveta, med katerimi so izbrali približno dvajset odstotkov filmov. Prek prijav je festival prejel večino kratkih in okoljevarstvenih filmov. Tretje leto je festival povezan tudi z University of California Santa Cruz, z oddelkom za film in digitalne medije, ki je tokrat predstavil letni izbor štirinajstih kratkih filmov študentov.

Med režiserji, ki se lotevajo osebnih in družbenih tematik, zlasti obetajo Lynn He (Ransom), Taylor Phillips (Too Lovely to Last) in Spencer Fortin (Litterbug). Posebej gre izpostaviti študentski dokumentarni celovečerni film Exit 426: Watsonville, ki ga je izdelalo kar dvajset soustvarjalcev in z različnimi vpogledi razbije stereotipe in prikaže pestro utripanje mesta Watsonville, v katerem živi večinoma špansko govoreče prebivalstvo in se ga drži sloves mesta band in kriminala.

Igrani filmi so bili raznovrstni. Za najboljšo pripoved je bil nagrajen Shuffle (Kurt Kuenne, ZDA, 2011), ki tematizira doživljanje lastnega življenja, sicer pa so tudi igrani filmi obravnavali tematike, ki se jim festival posebej posveča, na primer okoljske (Future Weather, Jenny Deller, USA, 2012) in družbenopolitične. Cloudburst (Thom Fitzgerald, Canada, 2011) je film o ostarelem istospolnem paru, ki se po 31 letih skupnega življenja odloči za poroko v Kanadi, Bringing Up Bobby (Famke Janssen, USA, 2011) pa o ukrajinski materi Olive (Milla Jovovich), ki v ZDA brez redne službe sama vzgaja desetletnega sina Bobbya in mu skuša nuditi najboljše, vendar je pot, tlakovana z Olivijinimi kriminalnimi rešitvami, slepa. Bringing Up Bobby je film o življenjskih možnostih v deželi, kjer enačba, ki rezultira v strašljivem razkoraku med bogatimi in revnimi, kaže le na večanje družbenih razlik.

Po vzoru Michaela Moora

Festival je zlasti z dokumentarnimi filmi veliko pozornosti posvetil aktualnim družbenopolitičnim temam. Očitno gre za zvrst, ki jo čas globalne politično-ekonomske krize potrebuje. Številni ustvarjalci sledijo modelu raziskovalnega dokumentarnega filma, ki ga je postavil Michael Moore in s katerim je prepričljivo prodrl v politično zakulisje (Fahrenheit 9/11, 2004) in analiziral družbene strukture (Sicko, 2007) ter pri tem že skoraj dosegel moč mobilizacije množic, kot jo je nekoč v filmu uzrl Walter Benjamin. Heist: Who Stole the American Dream? (Donald Goldmacher, Frances Causey, ZDA, 2011) je politični dokumentarec, ki analizira vzroke za nemoč večinskega prebivalstva v ZDA in gradi na tezi, da to državo vodijo velike korporacije, ki so jih podpirale vse vlade, od Reagana (davčna reforma, ki bogatim zmanjša davke), prek Clintona (NAFTA), do Obame. Heist obvešča, da 47 milijonov Američanov živi v revščini, denar odteka zgolj k bogatim, navaden Američan je obremenjen s krediti. Heist predlaga ponovno uvedbo progresivnega davka in zagovarja poštene, trajnostne, lokalne ekonomske modele namesto ideologije prostega trga, ki jo je podprl Reagan.

Surviving Progress (Mathieu Roy, Kanada, 2011) poseže širše in se sooča s problemom napredka, ki pomeni izpolnjevanje potrebe civilizacije po virih, zlasti energetskih. Toda naravne meje so že dosežene, nadaljnje poseganje uničuje naš planet. Ravnati moramo pametneje, začeti pri sebi, varčevati z energijo, biti v odgovornem razmerju do okolja. Podobno sklepa Switch (Harry Lynch, ZDA, 2012), film o sodobnih energetskih možnostih, ki ugotavlja, da je jedrska energija vendarle iz številnih aspektov najbolj učinkovita, ekonomična, okoljsko čista in varna. Film je del obsežnejšega projekta, ki vključuje šolske izobraževalne programe, spletno stran in druge medije za komunikacijo z javnostjo, pove Lynch.

»Tu smo močni, s filmi, ki skušajo predlagati rešitve za probleme, ki jih predstavijo. Vse več ljudi danes dela takšne filme,« je povedala direktorica. Festival je prepoznaven zlasti po obravnavi okoljskih in družbeno pravičnih vprašanj. Film Who Bombed Judi Bari? (Mary Liz Thomson, ZDA, 2011), ki okoljevarstvo preplete z aktivizmom, razkriva še žive sistemske zarote, obenem pa izrašča prav iz tega okolja, je zato razumljivo zaznamoval letošnjo edicijo festivala in osvojil nagrado Morton Marcus Documentary Feature Award. V osemdesetih letih je Judi Bari vodila aktivistične proteste proti golosekom, za katerimi so stali bogati industrialci in s katerimi so skoraj iztrebili kalifornijski Redwood gozd. Leta 1990 je zaradi bombe eksplodiral njen avtomobil, v katerem sta se vozila s kolegom. Namesto da bi FBI opravil preiskavo, ju je aretiral za samobombardiranje (zaradi česar sta ga tožila in tožbo dobila), številni indici pa kažejo, da je bil FBI vpleten v bombardiranje, ki je Judi Bari onemogočilo angažma v protestih.

V kakovostnem politično angažiranem programu festivala je razočaral film How to Start a Revolution (Ruaridh Arrow, ZDA, 2011), ki gledalcem kot potencialnim revolucionarjem ponuja recept za izvedbo revolucije v petih točkah, kot naj bi jih osnoval in s svetom skomuniciral Gene Sharp. Te naj bi namreč bile osnova za revolucijo v Srbiji (ki je spodnesla Miloševićev režim), Siriji, Egiptu in Ukrajini, le da tega doslej bodisi nismo vedeli bodisi so nekateri (npr. v Iranu) zmotno menili, da gre za invazijo ZDA in da za izvozom neoliberalizma, ki naj bi hranil skoraj vse nedavne politične prevrate in se poosebil v Genu Sharpu, ni stal nihče drug kot CIA. Vendar je to le želja, kot verjame Sharp, da bi se vsi ti narodi osvobodili.

Polona Tratnik
povezane vsebine
delo.si/kultura

Prijavi sovražni govor