Festival slovenskega filma: O čem upa izginjajoči srednji razred

Naberšnik z relevantno temo, Petkovič navdušuje ciljno publiko, Babosek meditira na temo

sre, 13.09.2017, 06:00

V petih dneh festivala prikazati 97 filmov, od tega 52 tekmovalnih in spet od tega 17 celovečerne dolžine, 5 srednjemetražne, 22 kratke, 8 pa je študentskih filmov, ni enostavno. Še zlasti, če festivalsko infrastrukturo sestavlja avditorij na prostem in ena samcata pravemu kinu podobna dvorana.

Tako je v njej sinoči še tekla odjavna špica tekmovalnega igranega celovečerca Dejana Baboska Ksana, medtem ko se je na letnem prizorišču portoroškega Avditoriju s podelitvijo Badjurove nagrade producentu Franciju Zajcu in projekcijo Naberšnikovega filma začela slavnostna otvoritev jubilejnega, dvajsetega festivala.

Prvi igrani celovečerec, prikazan na festivalu, je bil sicer film Košarkar naj bo Blaža Petkoviča, za katerega je bila včerajšnja opoldanska projekcija le ena od dosedanjih predpremier. Film jutri že prihaja na redni spored, njegova ljubljanska projekcija v Cankarjevem domu pretekli četrtek pa se je končala s stoječimi ovacijami.

Med filmom in nadaljevanko

Slovenija, Avstralija in jutri ves svet, po Petelinjem zajtrku (2007), eni največjih poosamosvojitvenih uspešnic, Šanghaju (2012) in avstrijsko-slovenski koprodukciji Gozdovi so še vedno zeleni četrti igrani celovečerec Marka Naberšnika, ima eno večjo težavo. Reče se ji minutaža.

Sladko-bridka drama-komedija o današnjem malem sleherniku, njegovih pričakovanjih in upanjih, za katero je Naberšnik sam napisal tudi scenarij, nastala pa je v produkciji Perfa in koprodukciji RTV Slovenija, je namreč ostal nekako na pol poti. S svojo dolžino, dve uri in deset minut, je glede na povedano kake pol ure predolg, kar ga stane kompaktnosti, dramatičnosti ter prave osti, malce pa bega tudi gledalca, češ, ali gleda satiro ali povsem resno dramo. Obenem pa film izkazuje vse preddispozicije, da bi lahko postal dobra televizijska nadaljevanka.

Zgodba se osredotoči na Borisa (Jure Ivanušič), preprostega moškega na pragu srednjih let, vzdrževalca strojev v tovarni, ki mu grozi izguba službe, poročenega in z otrokoma, skratka nekakšnega univerzalnega predstavnika v sodobnem zahodnem svetu izginjajočega srednjega razreda, ki želi svoji družini omogočiti boljše in socialno varnejše življenje. Ko ga Igor (Aljoša Trnovšek), poslovno uspešni, a čustveno prazni sin njegovih sosedov (Vlado Novak in Milada Kalezić), navduši za delo v podjetju, ki se ukvarja za akvizitersko prodajo, postane aktiven protagonist ter usodo vzame v svoje roke.

Nov izziv pa ga postavi v svet, ki je v svojem umetnem ustvarjanju socialne uspešnosti za vsako ceno, zanj tuj in bolj kot se mu hoče prilagoditi, manj mu je glede na hierarhijo svojega vrednostnega sveta dejansko kos. Boris postaja nekaj, kar po svojem bistvu ni, to pa seveda vpliva tudi na njegovo najbližjo okolico.

Naberšnik se je gotovo lotil aktualne in relativno izvirne teme, ki ji dodano vrednost daje tudi lokalno okolje, v katerem se odvija  – posttranzicijski Maribor, ki s svojo socialno in urbano podobo le redko stopi v slovenski film. V filmu je označen tudi jezikovno, z scela poslušljivim narečjem, ki pa je, to le mimogrede, čisto nepotrebno preobložen z vulgarizmi.

Počasen dramaturški lok, ki gradi notranje napetosti protagonista, te pa sprožijo tudi njegova prva moralno in etično sporna dejanja, ima za angažiran tempo preveč stranskih rokavov, ki zgodbi ničesar zares ne dodajo, ampak jo dolgovezijo in drobijo njeno potrebno ostrino. Tako je tudi razplet zgodbe, ki je nekakšna vzpostavitev statusa quo, in to kljub nekaterim Borisovim dejanjem, ki niso ravno nedolžna, premalo motiviran in verodostojen. Konec koncev Boris v svoji transformaciji, katere možne posledice nekako še pravi čas spregleda, skoraj povzroči nedolžno smrt, a strezni ga šele banalna ženska odklonitev.

O večnem kdo smo

Med vsemi letošnjimi režiserji tekmovalnih celovečernih filmov gotovo izstopa Dejan Babosek. Leta 1976 na Ptuju rojeni režiser namreč ne prihaja iz običajnih filmskih krogov. Nekdanji študent zgodovine in teologije je študij kmalu zamenjal za produkcijo in režiranje glasbenih spotov in jih doslej posnel več kot tristo. Leta 2013 je debitiral z igranocelovečerno žanrsko mešanico akcije, komedije, drame in družbene satire Izhod, gverilsko produkcijo, v katerem se štirje prijatelji sredi svojih dvajsetih let iz jamrajočega lera spravijo v akcijo – oprati hočejo banko. Film je bil deležen nasprotujočih si odmevov, Bobosek, ki svoje filme tudi producira (produkcijska hhiša Narajan), pa je tri leta zatem posnel kratkometražni film Strah o sedemnajstletniku, ki se po pretepu z imigranti prelevi v gorečega neonacista. Po njem sedaj pripravlja tudi celovečerni film. Pretekli teden je predstavil še dokumentarec V imenu resnice, ki je nastal na podlagi knjige Barbare Furjan, sestre Blaža Furjana, ki naj bi leta 1997, le štiri dni pred koncem služenja vojaškega roka, naredil samomor. Njegova sestra v bratov samomor ne verjame in si že dvajset let prizadeva, da bi resnica prišla na dan.

Ksana, film, s katerim je Babosek prvič uvrščen v uradni program nacionalnega filmskega festivala, je precej drugačen od tega, kar je posnel doslej. Gre za film ceste, dramo, spleteno okoli igralca in mehke različice newagerja Davida (Primož Vrhovec) in njegovega starejšega polbrata, gradbenega delavca in rockerja v prostem času Romana (Jan Bučar). Skupnega imata očeta in po njegovi smrti se odpravita na kraje, ki sta jih z njim obiskala kot otroka. Počasi na dan privro njune otroške travme, zamere, celo rivalstvo za očetovo ljubezen, prav tako pa tudi njun odnos in selektiven spomin na očeta doživi preobrazbo.

Tako zgodba, kot dejstvo, da jo poganja potovanje, sicer ni izvirna in Babosek, ki je tudi scenarist filma, se bolj kot z njo in klimatičnim suspenzom, ukvarja s posnetki narave, bodisi počasno lenobne Kolpe, bodisi z zahajajočim soncem ožarjenega Nanosa, bodisi široko razprtega morja ... skratka z atmosfero, ki postane nekakšna scenografija za meditiranje na temo. Še zlasti za Davidova malce patetična in filozofična razmišljanja v smislu, kdo smo, od kod prihajamo, kam gremo ...

Prijavi sovražni govor