Film, ki je tu zaradi svojega nadaljevanja

Živimo v času, ko Hollywood najraje citira svoje lastne filmske dosežke in izčrpava stare filmske franšize. Osmi potnik: Zaveza, še en prequel (predfilm) k mojstrovini, ki jo je Ridley Scott posnel leta 1979, ni nobena izjema.

Prvotni Osmi potnik je dodobra izkoristil karakteristike znanstveno fantastičnega žanra. Vesoljska ekipa, ki se ustavi na nekem neznanem planetu, je tam priča napadu vesoljskega stvora na enega njihovih članov. Ponesrečenca odnesejo na ladjo, kjer se počasi začnejo kazati posledice te travmatične epizode. Celotna akcija, v kateri blesti Sigourney Weaver kot Ellen Ripley, se odvija okoli anticipacije grozljivega, neznanega, ki se je pritihotapilo na ladjo in zdaj celotni ekipi grozi z uničenjem.

Ridley Scott je po zaslugi tega filma postal eden bolj cenjenih hollywoodskih režiserjev. Nadaljevanja Osmega potnika so se pod takritko drugih režiserjev (denimo, Jamesa Camerona in Davida Fincherja) vlekla skozi osemdeseta in devetdeseta leta, leta 2012 pa se je Scott vrnil k tej franšizi in posnel prequel prvotne zgodbe Prometej (2012). Osmi potnik: Zaveza pa je njegovo nadaljevanje. A z njim se predzgodba prvotnega Osmega potnika še ne konča, saj nas čakata še en ali dva prequela. V filmu Scott kombinira vse znane učinkovine svoje uspešnice konca sedemdesetih let, ob tem pa doda nekaj novih.

Znana zgodba

Posadka vesoljske ladje Covenant se odpravlja na nek oddaljen planet, kjer naj bi zemljani postali pionirji in začeli lastno civilizacijo. A na poti prestrežejo signal z bližnjega planeta, ki po vsem izgleda kot idealni približek Zemlje. Njegova prednost pred načrtovano destinacijo je seveda v tem, da je blizu. Kapitan Oram (Billy Crudup) navkljub nasprotovanju njegove namestnice Daniels »Danny« Branson (Katherine Waterstone) tako spremeni prvotni načrt in posadka se odpravi na novo lokacijo. Tu se seveda stvari zapletejo. Na lokaciji, kjer je nekoč očitno prebivala druga civilizacija, ki je očitno izumrla, zdaj bivajo izvenzemljska bitja v raznih oblikah (kot »živ parazitski prah« ali pa kot bitja z okončinami in plenilskimi čeljustmi), ki radi napadajo, ubijajo človeka ali pa zgolj parazitirajo na njem. Ti prizori, vključno z najbolj učinkovitimi – ko se parazitski nezemljani iztrgajo iz telesa gostiteljskega zemljana – se torej v celoti naslanjajo na znane spektakularne prizore in njihove efekte iz originalnega Osmega potnika.

Novost po novem zagonu franšize s Prometejem je humanoidni robot, ki ima v filmu tako rekoč glavno vlogo in je tudi nosilec dogajanja. Posadka ima v svojih vrstah Walterja (Michael Fassbender), ki jim stoji ob strani in upravlja z ladjo, kadar so ljudje pogreznjeni v večletni spanec. Zdaj ko so se znašli na neprijaznem planetu, jim vsaj dozdevno na pomoč priskoči Walterjev dvojnik David – zgonejša različica humanoidnega robota, ki je pred desetimi leti edini preživel dogodke prejšnje človeške ekspedicije na istem planetu.

Novi Frankenstein

Da tokratni Osmi potnik tematizira prav vprašanje umetne inteligence, stvariteljstva (motiv Frankensteina) in vprašanje najbolj popolnih, četudi nezemljskih oblik življenja, bi nam sicer moralo biti jasno že iz prvega prizora. V njem namreč spremljamo dialog med izjemno razvitim in talentiranim Davidom (ki na klavir igra Wagnerja) in njegovim stvariteljem Petrom Weylandom (Guy Pearce). Že v tem kratkem rahlo metafizično začinjenem pogovoru postane jasno, da David svojega umrljivega stvaritelja zaničuje in da hoče po drugi strani sam postati kreator.

Ko se David - dolgo po tem, ko je njegov stvaritelj že umrl -  ponudi kot rešitelj tokratne posadke iz Zemlje, ki jo je na smrtonosen planet zvabil prav njegov signal, kmalu postane jasno, da njegovi nameni niso čisti, da hoče v resnici zagotoviti obstoj in razmah vrste nezemljskih predatorjev. Z genetskim igračkanjem jih je v popolne morilske stroje napravil ravno on.

Ekipa – kolikor jo je po napadih nezemeljskih stvorov še ostalo – hoče zbežati nazaj na svojo ladjo, David in Walter pa se medtem stepeta. Film se konča na ladji, kamor se je poleg robota, Danielsove in še enega člana posadke uspelo prebiti tudi enemu od nezemljskih plenilcev. V borbi Danielsove proti stvoru spet najdemo reference na podobno borbo Ripley (Sigourney Weaver) iz prvega Osmega potnika. Ta manever ji s pomočjo sodelavca in zvestega Walterja uspe.

A tik preden bi morala Danielsova utoniti v nekajletni spanec, saj posadka zdaj nadaljuje pot do prvotno izbranega planeta, dojame, da je Walter v resnici David in da ima ta z vso ekspedicijo nečedne načrte. Na ladjo, kjer kibernira nekaj tisoč ljudi in človeški embrii, zlobni robot naseli tudi zarodka nezemljanov. Teren za še eno nadaljevanje Osmega potnika je tako pripravljen.

Plusi, minusi in indiferenca

Film je najboljši, ko gradi tesnobno atmosfero, ko z nezainteresiranostjo slika neizbežne katastrofe, za katere slutimo, da se bodo zgodile od trenutka, ko posadka spremeni izvorni načrt. Med močne točke tega prequela sodi igra Michaela Fassbenderja, ki je dovolj prepričljivo odigral oba: dobrega in zlobnega robota. Še posebej intriganten je zlobnejši David, ki daje homo sapiensom vedeti, kako šibka in nepopolna bitja so. Katherine Waterstone je prav tako dobra v vlogi Daniels, čeprav ne more preseči Ripleyeve (Sigourney Weaver) iz prvega filma.

A četudi Scott čisto dovolj spretno ustvarja suspenz v tem čisto solidnem znanstveno fantastičnem izdelku, se gledalec ne more znebiti občutka, da je obstoj tega filma neosmišljen, oziroma da ga osmišljuje samo to, da bo omogočil nadaljnje snemanje različice Osmega potnika. Ta pa bo verjetno prav tako nepotreben filmski izdelek, kot je bil že tokratni.