Tiskane izdaje
Kvadrat švedskega scenarista in režiserja Rubena Östlunda je satirična drama, ki pametno niza vprašanja o odgovornosti, zlaganosti, politični korektnosti, morali in samovšečnosti dobro preskrbljenega sloja družbe.
Film ta vprašanja obravnava skozi prizmo sodobne, konceptualne umetnosti in hkrati prevprašuje njen pomen. Pripoved spremlja Christiana (Claes Bang), samozaverovanega in snobovskega kustosa muzeja sodobne umetnosti v Stockholmu, ki pripravlja umetniško instalacijo z naslovom Kvadrat.
V muzeju ga obišče ameriška novinarka Anne (Elisabeth Moss), ki želi, da bi ji kustos pojasnil, za kakšno razstavo gre, potem ko je na spletni strani muzeja prebrala njegov opis, poln vzvišenih floskul, ki jih ne ona ne nihče drug ne more razumeti.
Besedilo je prav takšno, kakršna spremljajo večino razstav sodobne umetnosti – nihče jih ne razume, niti sami avtorji besedil ne, kar pokaže tudi film. Kustos novinarki ne zna pojasniti, kaj je hotel z opisom razstave povedati, na jasno zastavljena vprašanja mlati prazno slamo, česar se kljub lastni pomembnosti zave celo sam, in novinarka izgubi voljo do nadaljnjega spraševanja.
Christian torej ne zna razumljivo odgovoriti in na koncu sebi, novinarki ter tudi nam gledalcem zastavi pomenljivo vprašanje: »Če bi zdaj razstavil vašo torbico v muzeju, bi bila to umetnost?« Vendar je to šele uvod v vrsto Östlundovih bridkih verbalnih soočanj z manipulacijami in blefom na različnih področjih.
Licemerje in politična korektnost
Režiser Östlund od tu naprej niza satirične, pikre in duhovite epizode o zlaganosti sodobne družbe, najboljši pa je takrat, ko se posmehuje licemerju umetnikov in tistih, ki se gibljejo v svetu umetnosti. Taka sta na primer prizora večerje samih finih ljudi iz sveta umetnosti s performansom človeka gorile in pogovor z umetnikom, ki ga ves čas prekinja nekdo iz občinstva.
Umetnika Juliana (Dominic West) na predstavitvi novega dela sodobne umetnosti prekinja človek s Tourettovim sindromov, zaradi katerega ne more nadzorovati svojega glasnega preklinjanja jebi se, drek, smeti ... , z besedami torej, ki izražajo odnos številnih ljudi do konceptualne umetnosti. Del občinstva zahteva, da ta človek, ki gre vsem na živce, zapusti prostor, drugi del se zavzame zanj, kajti v sodobni družbbi se je navzven treba obnašati sočutno in politično korektno.
Östlund želi pokazati, da živimo v svetu medsebojnega nezaupanja in napačnih vrednot, kar naj bi pokazala tudi razstava Kvadrat. Majhen kvadrat bodo namestili na trgu pred muzejem, poleg bo napis: »Kvadrat je svetišče zaupanja in sočutja, V njem imamo vsi enake pravice in obveznosti.« To pomeni, da bo imel vsak, ki bo vstopil v ta kvadrat, pravico mimoidoče prositi za kakršno koli pomoč, mimoidoči pa bodo imeli moralno dolžnost, da pomagajo.
To je pač umetniška instalacija, v praksi so stvari povsem drugačne. Tako Christianu na trgu pred muzejem sredi belega dne kot v kakšnem performansu ukradejo mobitel in denarnico. Sama izguba stvari ga ni toliko prizadela, kot je bil osupel nad tehniko, s katero so ga okradli. Režiser je bil nekoč takemu prizoru in prav takemu načinu kraje v resnici priča. Vzdušje v filmu je napeto, zdi se, kot da se bo vsak čas zgodila tragedija.
Šokirati za vsako ceno
V muzeju se mrzlično pripravljajo na instalacijo, domisliti morajo le še to, kako doseči, da bo vzbudila veliko medijsko pozornost in obisk. Najamejo oglasno agencijo, ko mlada propagandista uslužbencem muzeja predstavljata svoje zamisli, ni to nič manj bombastično kot kadar umetniki in kustosi predstavljajo sodobno umetnost. Nastane provokativni oglasni video, ki ga uslužbenci muzeja objavijo na YouTube.
Ker želijo z njim šokirati, saj se bo le v tem primeru o razstavi veliko govorilo, prikažejo umazano in skuštrano deklico, beračico, ki jo, ko stoji znotraj kvadrata, eksplozija vrže v zrak. Ideja o svetlolasi deklice naj bi razbila predstavo, da prosjačijo samo migranti, vendar so jo mnogi razumeli kot napad na moralne vrednote švedske družbe in začeli sočustvovati z reveži. Solidarnost je kajpak lažna.
Na tiskovni konferenci, ki jo Christian skliče zaradi burnega odziva javnosti na video, so nekateri novinarji ogorčeni zaradi same vsebine videa, drugi pa zaradi njegovega umika z YouTube, češ kaj pa svoboda govora.
Film ne prevprašuje le pomena sodobne umetnosti, ampak ima ta v njem tudi svojo vlogo, je namreč sredstvo za analizo človeških značajev in ravnanj. Instalacija Kvadrat naj bi bila tudi eksperiment, ki naj bi odgovoril na vprašanje o zaupanju ljudi, o njihovi dobroti. Film govori le o pripravah nanjo, ne vključuje pa odprtja.
Bistven je učinek
Avtor Östlund prikaže, da je danes bistven učinek, tako pri sodobni umetnosti kot pri njeni spletni medijski predstavitvi in pravzaprav tudi v življenju. Odvisnost od družabnih omrežij, kjer je prav tako najbolj pomemben učinek, nas je odmaknila od resničnega življenja in resničnih potreb.
Filmska pripoved ves čas prehaja od komičnih. črnohumornih do globoko dramskih prvin. Glavni lik Christian pooseblja vse, kar je hotel Östlund s filmom sporočiti. Na začetku filma uživa spričo svoje moči v svetu intelektualnega in umetniškega konceptualizma in v materialni blaginji, nato pa ga razmere prislijo v obračun s svojimi vrednotami.
Kvadrat traja skoraj dve uri in pol, a kljub temu ohranja gledalčevo pozornost zaradi spretnega nizanja tem, inteligentnih diaogov, vizualne razkošnosti, odlične igre in fotografije Dominika Wenzla. Čeprav pripoved ne teče linearno, ampak je zbir močnih, tudi nepovezanih epizod, učinkuje kot celota. Kvadrat bo v slovenskih kinih od 20. septembra.
To ni prvi film, v katerem Östlund secira družbo in odnose med ljudmi. Taka je bila tudi njegova Višja sila, ki je leta 2014 dobila nagrado žirije v sekciji Posebni pogled. V njem je razčlenjeval družinske odnose, ki jih je postavil na preizkušnjo snežni plaz.
