Film o tem, kaj je pomembno

Pogovor z Rokom Prašnikarjem, tistim nečakom v slovensko-italijanski koprodukciji, ki stricu Paolu pokaže smisel življenja in medosebnih odnosov.

Objavljeno
27. januar 2014 18.57
Jerneja Grmadnik, Delo.si
Jerneja Grmadnik, Delo.si

Film Zoran, moj nečak idiot ­režiserja Mattea Oleotta je po septembrskem debutu na Beneškem filmskem festivalu, na katerem je prejel nagrado občinstva, zdaj na ogled tudi v slovenskih kinodvoranah.

Glavni vlogi v slovensko-italijanski­ koprodukciji sta odigrala izkušeni Giuseppe Battiston kot stric Paolo in mladi Rok Prašnikar kot njegov nečak Zoran. Za študenta prvega letnika AGRFT je bila to prva filmska vloga.

Filmska zgodba o zapitem stricu, ki je primoran vzeti v rejo nenavadnega dečka, se odvija v vinorodnem okolišu italijanske Gorice. Vi pa prihajate iz Maribora in prej niste znali italijanskega jezika.

Z italijanščino je bilo seveda veliko dela. Imel sem originalne posnetke besedila, kar mi je zelo pomagalo. Pomembno se mi zdi, da se naučiš slišati določene tone in poudarke, tudi če jezika ne razumeš. Imel sem tudi pomoč in na vlogo sem se lahko pripravljal dovolj časa.

Kako ste si zamislili Zorana, ki je neroden v socialnih stikih in sramežljiv, a po drugi strani premore veliko več človeške topline kot njegov stric?

Že ko sem bral scenarij, se mi je zdel Zoran malce poseben; nekdo, ki ima težave s komuniciranjem, ki je zadržan in nekoliko odsoten, pa tudi razmišlja drugače od večine. Kasneje sem naletel na Aspergerjev sindrom, za katerega je značilno vse našteto, poleg tega tudi nenavadna raba jezika.

Čeprav so ljudje s tem sindromom nekoliko nerodni v medosebnih stikih, je zanje značilno, da imajo svoje hobije in talente, pri katerih so res odlični. Tako kot Zoran, ki je nezmotljiv v pikadu. Že prej sem si ogledal animirani film Max & Mary, v katerem ima Max Aspergerjev sindrom, in sem črpal inspiracijo tudi iz te vloge.

Režiser Matteo Oleotto je v nekem intervjuju dejal, da je bil pod velikim pritiskom, ko je iskal dečka za vlogo Zorana, saj so mu mnogi rekli, da je ta vloga ključna za celoten film.

Udeležil sem se avdicije, na kateri smo se v prvem krogu zgolj predstavili, na kratko pogovorili z režiserjem in se slikali. Sam sem prišel v drugi krog, za katerega sem se že moral naučiti besedilo v italijanskem jeziku. Vlogo sem nato odigral z režiserjevo ženo in Matteo je bil navdušen. Čeprav je bil potem še tretji krog, so izbrali mene, ker sem imel najmanj težav z učenjem besedila v italijanščini. Sicer pa mislim, da se igranja ne moreš naučiti, ker je igra delo in ti ne pomaga, da te nekdo zgolj uči. Lahko pa ti pomaga pri spoznanju in vrednotenju.

Posebna kemija je tudi med vami in glavnim igralcem, Giuseppejem Battistonom, ki ima v Italiji status kultnega igralca.

Delati z Giuseppejem je bilo enkratno; ima prezenco in bil sem očaran nad njegovim načinom dela – je zelo prilagodljiv in mi je tudi pomagal in me usmerjal, kadar sem bil izgubljen. Čeprav se včasih zaradi jezikovnih preprek nisva razumela, je bilo dovolj, da sva se zgolj pogledala, in sva vedela, kako morava odigrati. Vseeno pa mi je bilo zelo težko slediti zaradi njegove energije, ki je močna. A mislim, da me je na koncu vseeno sprejel.

Sicer pa mislim, da je tudi Paolo, ki je zagrenjenec in svetoboljnež, pravzaprav dober človek. Iz svoje vloge Zorana ga včasih sicer nisem mogel razumeti in mi je bilo nenavadno, kako lahko živi, tako kot živi, a med filmom se Paolo s tem, ko spozna Zorana, sprijazni s sabo in za negativnostjo odkrije svojo dobroto. Odkrije nekaj, kar je bilo skrito v njem.

Kako je potekalo snemanje in kako ste se ujeli s filmsko ekipo?

Oktobra 2012 smo imeli veliko vaj, ki so bile zelo pomembne, saj smo eksperimentirali in v skladu z njimi spreminjali scenarij; določeni prizori so se v živo bolj izrazili kot na papirju. Sam sem imel 22 snemalnih dni, z ekipo smo se odlično ujeli, čeprav je bilo včasih tudi hektično, ker smo komunicirali v angleškem, italijanskem in slovenskem jeziku. Na koncu smo bili precej utrujeni, a sem prepričan, da bi vsi še enkrat vse ponovili.

Režiser se je na ta film pripravljal štiri leta in videti je bilo, koliko ljubezni je vnesel vanj. Med snemanjem včasih več dni ni spal, ker je nenehno razmišljal, kaj in kako bi bilo treba stvari še izboljšati. Imel je res ogromno energije in bil izjemno požrtvovalen, hkrati pa se je videlo, kako dobro pozna okolje in ljudi, o katerih govori film, saj je sam iz Gorice.

Se vam je kakšna anekdota še posebej vtisnila v spomin?

Neki dan sem po nepazljivosti zaspal na snemanje. Takrat me je poklical režiser, ki je bil v skrbeh, kje sem. Ko je slišal, da sem zaspal, je mirno rekel, naj se čim prej pripravim in da pridejo takoj pome. Seveda so bili jezni, a je kasneje vsakdo posebej prišel do mene in mi lepo razložil, da se tega ne počne. Res mi je bilo žal in takrat sem dojel, kako resno in odgovorno je snemanje, saj gre ne nazadnje za ekipno delo. Kasneje nisem nikoli več zamudil.

Film je v dobre pol leta zakrožil po različnih državah. V Benetkah ste prejeli stoječe ovacije, tudi ljubljanske projekcije na Liffu so bile razprodane. Kako primerjate odzive različnih občinstev, glede na to, da ima film veliko lokalnih šal in posebnosti?

To drži, vsi se ne smejijo istim prizorom, a obstajajo stvari, ki so univerzalne vsem narodom, tako kot na primer sram, ljubezen, razočaranje. Večina je nad filmom navdušena, v Benetkah, kjer so nam deset minut aplavdirali, je bilo res enkratno. Ko smo gostovali v Litvi, so nas organizatorji opozorili, da so Litovci kot narod zelo zadržani, in ko sem jih opazoval med projekcijo, so bili na začetku res zelo resni, a proti koncu filma, ko so začeli dojemati zgodbo, so se sprostili in se veliko bolj smejali.

Kako kot igralec zdaj gledate ta film?

Opazi se, da ni slovenske komike, temveč bolj tipično italijanska. Zgodbo vsi razumejo, saj govori o življenju nasploh in o medčloveških odnosih; o tem, kaj je pomembno in kaj zares šteje. V filmu spoznaš življenje dveh likov, prek katerih ugotoviš, kaj se da v življenju spremeniti in da je to pravzaprav veliko bolj preprosto, ko se nam zdi. Ko potegneš črto, je jasno, kaj je pomembno. Poleg tega film prikazuje življenje ob obmejnem pasu, z vsemi njegovimi posebnostmi in stereotipi obeh narodov, ki bodo zanimivi tudi ljudem, ki ne živijo na kulturno mešanem ­območju.

Za svojo vlogo ste prejeli veliko pohval. Ste že dobili kakšno novo ponudbo?

Ponudb še ni in jih niti ne čakam. Najprej se bom posvetil študiju na AGRFT, če bo kakšna priložnost, bomo pa videli. Sicer so mi všeč predvsem starejši filmi. Če bi lahko enkrat delal kot Katarina Čas, s Scorsesejem, bi bil precej navdušen.