Tiskane izdaje
Žanr avtobiografskega dokumentarnega filma nas že vrsto let razveseljuje z razburljivim valom novih, drugačnih del, pod katera se pogosto podpisujejo ženske in predstavniki različnih manjšin. V inovativnem prepletanju vsakdanje realnosti in filmske fikcije mnogi najdejo dobrodošel prostor za svoboden razvoj lastne avtorske identitete in rezultat so sveže nove pripovedi, zgodbe, ki se ne ustrašijo potovanj v intimne kotičke naših zavesti. Za eno od pionirk tega novega dokumentarnega vala velja kanadčanka Sarah Polley, ki v filmu Zgodbe, ki jih pripovedujemo raziskuje družinsko preteklost ter nenadejano naleti na dolgo zakopane skrivnosti, ki spremenijo tok njenega življenja.
Podkast lahko poslušate tudi s klikom na to ilustracijo:
Kirsten Johnson v Cameraperson ubere drugačen pristop. Kot direktorica fotografije je v svoji dolgoletni karieri obiskala številne konce sveta in zabeležila obraze in zgodbe neštetih ljudi, od katerih so mnoge tragične; v južnem Sudanu je posnela begunke, ki iz živih dreves sekajo lubje, da bi si sredi puščave zakurile ogenj; v Bosni je obiskala prostore, v katerih so med vojno na Balkanu posiljevali in pobijali muslimanske ženske; v Teksasu ji je državni tožilec pokazal okrvavljena oblačila temnopoltega mladeniča, ki so ga njegovi sovaščani za šalo priklenili na tovornjak in ga za seboj vlekli po mestu, dokler ni umrl.
Vse to je Johnsonova videla in nikoli več ni uspela pozabiti, dokler se ni odločila iz trenutkov, ki so jo skozi leta zaznamovali, sestaviti kolaž posnetkov, ki so - s pomočjo večkrat nagrajenega montažerja Nelsa Bangerterja - postali Cameraperson. Toda film je veliko več kot zgolj beležka njenih potovanj in spominov. Sprva nas morda preseneti odsotnost komentarjev in morda potrebujemo nekaj časa, da se privadimo ritmu prizorov, ki se sprva zdijo nekoliko nepovezani, zgolj naključno nabrani in postavljeni drug ob drugega. Počasi se izrisujejo teme, ki med seboj povezujejo kraje, ljudi in dogajanje - naključnost življenja in smrti, neverjetna moč in iznajdljivost ljudi, ki se znajdejo v težkih situacijah, narava kot nepredvidljiva, neukrotljiva sila in kot lepota, ki jo opazimo, kjer in kadar to najmanj pričakujemo.
Kirsten Johnson je svojo mojstrovino ustvarila, še preden je stopila izza kamere. Foto: Promocijsko gradivo
Kamera pa ne beleži zgolj sveta drugih. Vidimo lahko, kako se je spreminjalo režiserkino življenje. Vidimo, kako rasteta njena dvojčka. Vidimo njeno mamo, ki ima Alzheimerjevo bolezen in ki je v nekem trenutku še živa, topla oseba, ki krtači hčerine lase, v naslednjem trenutku pa je le še ime, ki ga je na pogrebnem zavodu zabeležilo podjetje, ki je pripravilo njeno žaro. Kot gledalci se zavemo, da je glavno vprašanje, ki se zastavlja režiserki skozi film: kako naj pokažem, kar vidim? Kakšno odgovornost nosim, s tem, ko to pokažem? Vsaka odločitev namreč spremeni način, kako bomo gledalci videli in razumeli film in ima tako globoke posledice - zanjo in za gledalca.
Ko v svojem filmu meša spomine iz osebnega življenja s prizori iz dokumentarcev, je njeno sporočilo jasno; zanjo ni razlike. Vse so njeni spomini, ne glede na to, ali so končali na filmu ali ne. Pri tem se ne boji odkrito zastavljati vprašanj o odgovornosti, ki jo pri tem nosi, glede moralnih dilem, ki se ji dnevno zastavljajo pri delu. To je še posebno zgovorno v enem izmed najbolj napetih odlomkov filma. Ko snema življenje družine, ki se je po genocidu v Bosni vrnila na domačo kmetijo, se njena kamera ustavi na majhnem dečku, ki v igri vrti sekiro in z njo poskuša sekati drva, medtem ko zgolj nekaj centimetrov stran njegov nekajletni bratec sega po tnalu. Slišimo lahko, kako Johnsonova za kamero s strahom zadržuje dih. Toda ostane tam in do konca snema prizor, ki se k sreči odvije brez posledic. To je njena odločitev.
Snemala je tudi zgodbe ljudi v južnem Sudanu. Foto: Promocijsko gradivo
Jasno je, da ne more pomagati ženskam v Sudanu, ne more jim vrniti domov in ravno tako ne more vrniti v življenje svoje mame. Lahko pa ohranja to, kar je videla, v sliki in to pokaže svetu in reče: »Tako je, to sem videla, to je bilo res tam, in za to lahko jamčim s svojim pogledom in s pogledom svoje kamere.« Ona je Cameraperson - oseba s kamero.
Če vas zanima več o filmu, lahko prisluhnete intenzivni debati o Cameraperson v novem delu podkasta FilmFlow. Z nami pa lahko na naših družabnih omrežjih delite tudi svoje poglede in mnenja.
Video: Movieclips Film Festivals & Indie Films/Youtube
***
Podkast FilmFlow
Dvakrat na mesec se Bojana Bregar, Maja Peharc, Ana Šturm in Maja Zupanc zberemo ob mikrofonu, srebamo kavo in debatiramo o svojih filmskih obsesijah. Tako že nekaj let nastaja FilmFlow, podkast o filmu in popularni kulturi, v katerem se posvečamo filmski produkciji, ki pri nas običajno ni deležna večje medijske pozornosti, prostor pa namenimo tudi slovenski filmski sceni. Družita nas gostobesednost in cinefilija, zabava pa nas dejstvo, da so naši okusi povsem različni. Ne bojimo se ničesar, razen strahu samega - in potencialno tega, da bi na svetu zmanjkalo kave. Ter filmov.
Foto: Žiga Stanovnik
Prisluhnite nam lahko v itunesih, na spletni strani FilmFlow, na mreži Apparatus ali pa se nam pridružite na facebooku, twitterju ali instagramu.
