Tiskane izdaje
Za nekatere svež, šarmanten in ob pravem času obujen poklon muzikalom iz zlate dobe Hollywooda, za druge pa zgolj še eden iz niza filmov, ki se romantično oklepajo »zlatih časov«, ki to niso bili. Filma Dežela La La preprosto ni mogoče spregledati.
Da Dežela La La ne bo preprosto potihnila v zgodovino, je bilo marsikomu najbrž jasno še pred prvim nizom nagrad, ki so končale v rokah ustvarjalcev filma na letošnji podelitvi zlatih globusov. Tretji film Damiena Chazella, nesojenega jazz glasbenika, ki je svoj prvi muzikal z naslovom Guy and Madeline on a Park Bench posnel že med študijem na Harvardu, združuje brezčasne kvalitete, ljube tako občinstvu kot tudi skoraj 6000-članski komisiji Akademije, ki odloča o prejemnikih zlatega kipca z imenom Oskar.
Podkast lahko poslušate tudi s klikom na to ilustracijo:
Zgodba je stara toliko kot zvezde, posejane po hollywoodskem bulvarju: dekle in fant se srečata in se zaljubita v mestu luči, vendar ju sanje, ki jih sanjata vsak zase, ločijo in zanje na koncu žrtvujeta prav tisto, kar ju je združilo − ljubezen.
Sebastian (Ryan Gosling) je idealistični glasbenik, ki si želi odpreti lastni jazz klub; Mia (Emma Stone) poskuša zgraditi igralsko kariero, medtem pa za preživetje streže kavo na dvorišču enega izmed velikih filmskih studiev. V tradiciji romantičnih komedij se sprva znajdeta na bojni nogi, potem pa drug drugega očarata s petjem in plesom. Ta morda ni povsem v koraku z mojstrstvom Freda Astaira in Ginger Rogers, toda tako Ryan Gosling kot Emma Stone sta več mesecev urila svoje spretnosti v stepu in njun trud je poplačan v prizorih, ki jih sodobni gledalci nismo več vajeni − še posebno, ko se pravljično dvigneta med zvezde observatorija, ki se pojavi v kultnem Uporniku brez razloga (Rebel Without a Cause, 1955), ki sta ga še nekaj minut pred tem gledala na srebrnem platnu kinodvorane.
Ta in še mnogi drugi kraji, ki jih Sebastian in Mia v filmu obiščeta, so v realnosti že relikvije mesta Los Angeles, ki so jih iz skorajšnje pozabe obudili posebej za Deželo La La. Seveda pa ne smemo pozabiti na prvi in najbolj impresiven prizor, s katerim se film prične: z množičnim plesom na avtocestnem odseku nad mestom, v katerem se na desetine plesalcev zavihti na strehe od dopoldanske vročine razbeljenih avtomobilov in se pokloni mestu, v katerem sonce nikoli ne preneha sijati.
Čeprav ga krasi obilica blišča in ubranega petja, pa film pa kljub vsemu ne konča v breznu od moljev razžrte klišejskosti. Za to zelo učinkovito poskrbi izjemno lep in malo tragičen konec, ki naravo ljubezni in medsebojnih odnosov motri skozi oči (post)postmodernega človeka in služi kot injekcija nepričakovano zrele doze realnosti, ki, ko jo dobro premislite, nekoliko izgubi na začetni grenkobi. Brez dvoma bi si mnogi od nas morda želeli nekoliko srečnejšega konca v slogu starih glasbenih filmov, kot so Pojmo v dežju (Singin' in the Rain, 1952) in Top Hat (1935), vendar se je kljub ljubezni do teh ter drugih klasik muzikala režiser Damien Chazelle odločil za nekoliko posodobljen pristop.
Seveda pa niso vsi enako očarani. Kritiki, ki so se spotaknili ob Deželo La La, filmu (in režiserju) očitajo pomanjkanje refleksije in določeno naivnost glede zgodovinskih dejstev, kot je na primer diskriminacija, ki so je bili deležni mnogi, ki so bili nepogrešljiv del industrije sanj. Kokretno so se nekateri tako obregnili ob dejstvo, da lik Sebastiana nastopa v vlogi odrešenika jazza, pri čemer seveda za marsikoga zgodovinsko gledano nastopa kot zgolj še eden v seriji belcev, ki si prisvajajo kulturo, ki ima svoje korenine v skupnosti temnopoltih, prisilno naseljenih in zasužnjenih Američanov.
Ta debata še zdaleč ni končana, kot je tudi prav, seveda pa se bo na skorajšnji podelitvi nagrad Akademije pokazalo, ali zgodovinskih 14 nominacij pomeni, da si želijo nekateri zares zgolj živeti v namišljeni idealni pretekosti, ali je mogoče uspeh Dežele La La znak nečesa drugega − neke drugačne želje, ki ni nujno reakcionarna in slepa za težave, s katerimi se soočajo množice, katerih ameriške sanje se ne uresničijo.
Več o tem in še o marsičem drugem v zvezi s filmom Dežela La La si lahko poslušate v najnovejši oddaji podkasta FilmFlow.
***
Podkast FilmFlow
Dvakrat na mesec se Bojana Bregar, Maja Peharc, Ana Šturm in Maja Zupanc zberemo ob mikrofonu, srebamo kavo in debatiramo o svojih filmskih obsesijah. Tako že nekaj let nastaja FilmFlow, podkast o filmu in popularni kulturi, v katerem se posvečamo filmski produkciji, ki pri nas običajno ni deležna večje medijske pozornosti, prostor pa namenimo tudi slovenski filmski sceni. Družita nas gostobesednost in cinefilija, zabava pa nas dejstvo, da so naši okusi povsem različni. Ne bojimo se ničesar, razen strahu samega − in potencialno tega, da bi na svetu zmanjkalo kave. Ter filmov.
Foto: Žiga Stanovnik
