Tiskane izdaje
V novi epizodi podcasta FilmFlow se lotimo težko pričakovanega novega filma korejskega režiserja Park Chan-wooka, Služkinja (The Handmaiden, 2016), ki je vse od uvrstitve v tekmovalni program letošnjega Cannesa zbiral pohvale kritikov in dvigal pričakovanja oboževalcev, ki jih ni malo, saj Park Chan-wook v svetu velja za enega najbolj znanih korejskih režiserjev.
Služkinja temelji na literarni predlogi romana Fingersmith britanske pisateljice Sarah Waters, vendar v filmu viktorijansko Anglijo zamenja Koreja v 30. letih prejšnjega stoletja, ko je slednja bila japonska kolonija. Geografskim razlikam navkljub se znajdemo na znanem terenu spletk, intrig in prevar iz viktorijanskih kriminalk, ki ji je dodana raven družbeno-kritične satire z ostjo spretno uperjeno v dvoličnost sodobne Koreje.
Podkast lahko poslušate tudi s klikom na to ilustracijo:
Služkinja iz naslova je mlada Korejka Sook-He, ki jo za svojo pomočnico najame prevarant pod imenom »grof Fujimara«. Lažni grof si namreč obeta, da se bo s sladkimi besedami usedel v srce japonske dedinje Hideko, najbolj zaželjene potencialne neveste daleč naokoli. Tako zaželjene, da se z njo kani poročiti njen lastni stric Kouzuki, perverznež, zbiralec erotične literature ter ljubiteljski sadist. Sook-He tako postane pomočnica prelepe Hideko, ki navzven deluje povsem nebogljeno, še posebno, kadar jo v sanjah preganja duh ljubljene tete, ki je izgubila življenje v sumljivih okoliščinah. Tudi njej je namenjena tragična usoda, saj se je grof Fujimara kani kaj hitro po poroki znebiti v lokalni norišnici. A kot si najbrž lahko mislite, vse ne gre po načrtih. Sook-He, ki je tudi sama »z vsemi žavbami namazana«, se proti pričakovanjem zaljubi v krhko Hideko ter se odloči, da ji bo pomagala pobegniti izpod jarma moških parazitov, ki nanjo prežijo iz vseh strani.
Park Chan-wook in soscenaristka Chung Seo-kyung nas v skoraj dveh urah in pol razvajata z elegantno in odlično zastavljeno »rašomonsko« pripovedno strukturo, ki preseneča ne le s številnimi preobrati v zgodbi, temveč v spremembah celotnega tona filma, ki ga narekujejo premiki kamere in montaža. Igra protagonistov je vse prej kot subtilna, a se izjemno prilega intenzivnim prizorom, ki se povečini odvijajo znotraj okusno opremljenih soban ter bujnih vrtov. Naklonjenost, ki si jo izkazujeta Sook-He in Hideko, je na trenutke dekliško igriva, spet drugič pa presunljivo nežna in nemogoče se je upreti doživetju njune brsteče ljubezni, še posebno, ko nas k temu zapeljejo nešteti pogledi, ki si jih sprva plašno, nato pa vedno bolj drzno izmenjujeta skrivni ljubimki.
Prav v teh pogledih, ki so izrazito ženski v svoji intenci, tiči subverzivna dimenzija Park Chan-wookovega filma. Režiser, ki se ne boji pomesti s konvencijami, naj so te filmske ali pa družbene, v Služkinji namreč polaga račune domači Južni Koreji, ki homoseksualcev v javnem življenju ne priznava. Toge socialne konvencije so namreč stalnica vsakdana Korejcev, kot tudi pripadajoča razredna delitev in pa neenakost med spoloma. Javno izkazovanje čustev in naklonjenosti je med pari nezaželjeno, še posebno tabuzirano pa je izkazovanje ljubezni med ženskami. Nebrzdani erotizem v Služkinji, in še posebno eksplicitni (a izjemno elegantni) prizori ljubljenja med Sook-He in Hideko so dvignili pritisk marsikoga, ki verjame, da je ženskam mesto kje drugje, kot pa v postelji z drugimi pripadnicami istega spola. Kljub temu, da Park Chan-wook ni režiser, ki bi izgubljal veliko besed na temo političnega aktivizma v svojih filmih, pa v Služkinji ni zanikati jasne feministične poante, še posebno v zaključni simbolični gesti, s katero junakinji streta dobesedne in nevidne okove in odplujeta svobodi naproti.
Več o tem fascinantnem filmu lahko izveste v 65. delu podkasta FilmFlow, kjer vas čaka še posebno presenečenje. V goste smo tokrat namreč povabile strokovnjakinjo za korejski film in pa kulturo Korejcev nasploh, prevajalko Sanjo Struna, ki nam je pomagala razjasniti marsikatero skrivnost, ki jo film Služkinje ne razkriva na prvi pogled. Vabljeni k poslušanju!
***
Dvakrat na mesec se Bojana Bregar, Maja Peharc, Ana Šturm in Maja Zupanc zberemo ob mikrofonu, srebamo kavo in debatiramo o svojih filmskih obsesijah. Tako že nekaj let nastaja FilmFlow, podkast o filmu in popularni kulturi, v katerem se posvečamo filmski produkciji, ki pri nas običajno ni deležna večje medijske pozornosti, prostor pa namenimo tudi slovenski filmski sceni. Družita nas gostobesednost in cinefilija, zabava pa nas dejstvo, da so naši okusi povsem različni. Ne bojimo se ničesar, razen strahu samega − in potencialno tega, da bi na svetu zmanjkalo kave. Ter filmov.
Foto: Žiga Stanovnik
