Tiskane izdaje
Ko je v petek, 1. septembra 1939, nacistična Nemčija napadla Poljsko, bi se moral v elegantnem obmorskem mestecu jugozahodno od Nice začeti prvi canski filmski festival. Filmski zvezdniki so že od sredine avgusta prihajali v ta košček francoske riviere.
Ni znano, ali je bila med njimi tedaj komaj sedemnajstletna Judy Garland, osirotela deklica Dorothy iz filma Čarovnik iz Oza, ki bi moral biti po ameriški premieri prikazan tudi v Cannesu. Vojna je ta veliki projekt takratnega francoskega ministra za izobraževanje in umetnost Jeana Zaya ustavila za sedem let.
Prvi mednarodni festival na svetu je bil ustanovljen leta 1932 v Benetkah. Toda že po nekaj letih je postal prizorišče fašistične in nacistične propagande, ki sta jo z osebno izbiro filmov in odločitvami o nagradah kreirala Benito Mussolini in Adolf Hitler. Canski festival naj bi bil francoski odgovor in alternativa, nastal pa je na pobudo Philippa Erlangerja, francoskega vladnega predstavnika na beneškem festivalu in generalnega inšpektorja za film pri pristojnem francoskem ministrstvu.
Ni šlo povsem gladko, saj so se francoske oblasti bale, da bi s takšnim festivalom po podpisu münchenskega mirovnega sporazuma užalile Italijo. A Francozi so se le opogumili in odločili, da bodo projekt kljub morebitnim diplomatskim zapletom uresničili, še zlasti, ker so hoteli z njim pomagati razvoju svoje kinematografije, dodaten poriv zanje je bila podpora Američanov.
V tistem času je namreč Italija (kmalu pa tudi Nemčija) sprejela zaščitni zakon in prevzela monopol nad distribucijo tako domačih kot tujih filmov. Hollywood je tako potreboval novo evropsko vstopno točko, Francozi pa so s tem dobili dostop do ameriškega tržišča. Od tu najbrž izvira tudi vzajemna simpatija, ki jo Cannes in Hollywood gojita do danes.
Za vodjo novega festivala so postavili Erlangerja, za predsednika pa Louisa Lumièra, enega od slavnih bratov Lumière. Italijani in Nemci so zavrnili vabilo na odprtje, svojo prisotnost pa obljubili Američani, Britanci in Sovjeti. Prvi dan festivala so dejansko prikazali film nemško-ameriškega režiserja Williama Dieterleja Notredamski zvonar, a v Parizu so medtem že oklicali splošno mobilizacijo in odpovedali festival.
Dve odpovedi, ena prekinitev
Leta 1946 so lokalne oblasti, da bi vrnile turiste na francosko riviero, podprle ponoven vznik festivala. Stekel je 20. septembra, na njem je sodelovalo devetnajst držav. Prvo občinstvo je lahko videlo filme režiserjev, kot sta bila Bille August (Pokvarjeni izlet) in Roberto Rossellini (Rim, odprto mesto). Tekmovanje takrat še ni bilo v ospredju in tako je kar devet filmov prejelo glavno festivalsko nagrado. Zlato palmo so ustoličili »šele« leta 1955, ime pa je povezano s palmami zasajeno promenado La Croisette, ki poteka vzporedno s cansko plažo in na vrhu katere stoji tudi današnja festivalska palača. Prvo zlato palmo je prejel film Marty režiserja Delberta Manna, za zdaj zadnjo pa lani Ken Loach za film Jaz, Daniel Blake.
Leta po vojni, ko se je Evropa počasi postavljala na noge, se niso pokazala za dobrotljiva festivalu. Kar dvakrat, leta 1948 in 1950, so ga morali odpovedati zaradi finančnih težav. A že leta 1952 je festival, ki so ga dotlej prirejali v kazinih, dobil svojo palačo. V petdesetih letih si je festival pridobil sloves najprestižnejšega na svetu in ga obdržal do danes. Najbrž tudi po zaslugi udeležbe zvezdnikov, kot so bili Kirk Douglas, Sophia Loren, Grace Kelly, Brigitte Bardot, Cary Grant, Romy Schneider, Alain Delon in drugi. Cannes od takrat goji svojevrstno zmes glamurja, kuturnega elitizma in progesivnega svetovnega filma.
Danes obišče festival do štirideset tisoč filmskih ustvarjalcev in poročevalcev, kar je stokratna številka tistih, ki so se udeležili prvega festivala. Poleg njih se zgrne v Cannes tudi po dvesto tisoč dnevnih obiskovalcev. Samo mesto tako s festivalom zasluži več kot sto milijonov evrov, kar predstavlja dobrih 15 odstotkov celoletnega turističnega zaslužka mesta, ki šteje nekaj več kot sedemdeset tisoč prebivalcev.
V šestdesetih letih je festival dobil dva nova, uradnemu vzporedna programa. Prvi je Mednarodni teden kritikov, ki deluje od leta 1962, drugi pa 14 dni režiserjev. Slednji je nastal kot posledica revolucionarnega leta 1968, ko so iz nemirnega Pariza, kjer so po ulicah poleg študentov in delavcev demonstrirali tudi filmarji, poslali v Cannes Jean-Luca Godarda, Françoisa Truffauta in Clauda Leloucha, da bi tam aktivirali solidarnost festivala do pariških dogajanj.
Nekaj režiserjev, kot sta bila Carlos Saura in Miloš Forman, je dejansko umaknilo svoje filme, filmarji pa so 18. maja zavzeli eno od dvoran festivalske palače ter izkoristili dogajanje in zahtevali vrnitev Henrija Langloisa na mesto predsednika Francoske kinoteke, ki je bil pred tem zamenjan. Zahteva je bila sprejeta, režiserji so isto leto ustanovili svoje stanovsko društvo in netekmovalni program 14 dni režiserjev. Ta se osredotoča predvsem na filme neodvisne produkcije iz vsega sveta.
Festival, ki se je začel v revolucionarnem letu z restavrirano verzijo V vrtincu Victorja Fleminga, je bil zaradi vseh pritiskov končan pet dni pred uradnim koncem. Vendar ga, morda ironično, ni ustavila uporniška retorika proti bojda takrat buržoazni in pomeščanjeni francoski kinematografiji, temveč tehniki in mezdni delavci, ki so za svoje delo zahtevali višje plačilo. Tako bi lahko rekli, da Cannes letos ne slavi sedemdeset, ampak 69 festivalskih let in pol. Razni stanovski protesti proti razmeram v kulturnem sektorju pa so vse do danes postali stalnica festivala.
V žirijah tudi zvezdniki
V sedemdesetih letih so organizatorji spremenili način uvrščanja filmov v program, ki je do takrat temeljil na izboru posameznih držav, novi direktor festivala pa je ustanovil dve selekcijski komisiji – ena tako še danes izbira med francoskimi filmi in druga med tujimi.
Leta 1978 se je na čelo festivala povzpel kritik, esejist in režiser Gilles Jacob, ki ga je vodil do leta 2014. Takoj je uvedel nagrado zlata kamera, namenjeno prvencem, tekmovalnemu programu pa dodal sekcijo Poseben pogled, namenjen filmom različnih stilov in vizij, predvsem pa netradicionalnim načinom filmske pripovedi. Program je leta 1998 postal tekmovalni, zmagovalcu pa prinese trideset tisoč evrov.
Jacob je skrajšal festival na trinajst dni, praviloma se začne drugo sredo v maju (letos zaradi volitev šele tretjo), zmanjšal je število prikazanih filmov, v žirijo pa poleg filmskih akademikov pripustil tudi filmske zvezdnike in ustvarjalce, predvsem režiserje, scenariste in pisatelje. Nekaj let pozneje je dodal festivalu še eno sekcijo uradnega programa, La Cinéfondation, v kateri prikažejo filme filmskih šol iz vsega sveta.
Leta 1983 se je festival preselil v novo, veliko večjo palačo Palais des Festivals et des Congrès, ki je zaradi betonske pompoznosti dobila ime Bunker. Stoji na vrhu promenade La Croisette, vzhodno od pristanišča, in ima danes, po nekaj dozidavah in nedavni prenovi, petintrideset tisoč kvadratnih metrov, pet dvoran ter številne manjše prostore. Največji avditorij je Théâtre Louis Lumière, ki sprejme 2300 gledalcev. Do njegovega vhoda vodi znamenitih 24 stopnic, prekritih z rdečo preprogo, medtem ko krasi vhod v drugo največjo dvorano Théâtre Claude Debussy s 1068 sedeži preproga modre barve.
Na festivalu podelijo osem uradnih nagrad za filme tekmovalnega programa. Za zdaj noben režiser ni prejel več kot dve zlati palmi in takih je le sedem – Francis Ford Coppola, Bille August, Emir Kusturica, Šohei Imamura, brata Dardenne, Michael Haneke in Ken Loach. Prvi, ki bi morda v jubilejnem letu festivala, ki bo potekal med 17. in 28. majem, lahko prišel do treh, je Michael Haneke.
Letošnja pričakovanja
Glavni program jubilejnega Cannesa tradicionalno prinaša mešanico canskih veteranov in ljubljencev ter nekaj malega prvencev. Selektorji naj bi pogledali skoraj dva tisoč filmov s celega sveta, izbrali so jih 56 iz 29 držav, med njimi je devet prvencev in 19 tekmovalnih fimov. Te številke niso končne, saj je festival v zadnjih letih postal znan tudi po tem, da pripušča v program filme vse do začetka festivala, pa čeprav uradni spored najavijo skoraj mesec dni pred festivalom. In kateri so tisti filmi, okoli katerih so letos zbrana največja pričakovanja?
Happy End, režija Michael Haneke
Eden najmočnejših avtorjev evropske kinematografije je že pobral dve zlati palmi, za Beli trak (2009) in Ljubezen (2012), za Skrito (2005) je prejel nagrado za režijo, za Učiteljico klavirja (2001) veliko nagrado žirije. Če bi še v tretje prejel najvišje priznanje, bi bil prvi režiser, ki mu je to uspelo. Zanimivo je, da se film odvija v Cannesu in raziskuje življenje družine srednjega razreda, ki je emocionalno vpeta v begunsko krizo.
Twin Peaks, režija David Lynch
Prvič v zgodovini festivala bo eden njegovih osrednjih dogodkov televizijska nadaljevanka. Lynch je namreč Cannes izbral za svetovno premiero prvih dveh delov nadaljevanja svoje kulturne serije iz začetka devetdesetih let. Najbrž ne brez razloga: leta 1992, ko so na festivalu premierno prikazali njegov film Twin Peaks - Ogenj hodi z menoj, ki je vsebinsko deloval kot celovečerni uvod v nadaljevanko, so ga v Cannesu izžvižgali, iz njega se je javno norčeval Tarantino, ljubitelji serije so bili razočarani. Bo Lynch Cannesu letos zaprl usta?
The Beguiled, režija Sofia Coppola
Ali roman ameriškega pisatelja Thomasa Culliana o vojaku zvezne vojske, ki se med ameriško državljansko vojno zateče v dekliško šolo, po filmski priredbi, ki jo je leta 1971 s Clintom Eastwoodom posnel Don Siegal in v ospredje postavil pogled protagonista, potrebuje še fokus na pogled protagonistk? Gotovo. Film Sofie Coppola velja za najbolj pričakovan film letošnjega tekmovalnega programa. Igralci Nicole Kidman, Kirsten Dunst in Colin Farrell temu najbrž niso ovira.
The Killing of Sacred Deer, režija Yorgos Lanthimos
Poleg Sofie Coppole je v isti film Nicole Kidman in Colina Farrella združil tudi Grk Yorgos Lanthimos, režiser, ki je pred dvema letoma za film Jastog, katerega protagonist je prav tako Farrell, prejel nagrado canske žirije. Farrell tokrat igra šarmantnega kirurga, ki pod svoje okrilje vzame najstnika, a zdi se, da bolj kot najstnik njega on potrebuje fanta, da bi sestavil svojo disfunkcionalno družino. Kidmanova je njegova žena, v vlogi najstnikove mame pa je nastopila Alicia Silverstone.
You Were Never Really Here, režija Lynne Ramsay
Za cineaste utegne biti eno najvznemirljivejših imen tekmovalnega sporeda Lynne Ramsay. Ta škotska režiserka namreč od izjemnega filma Pogovoriti se morava o Kevinu (2011), prikazanega v Cannesu, ni posnela nobenega igranega celovečerca. Njeni novi film je posnet po romanu Jonathana Amesa, z Joaquinom Phoenixom v glavni vlogi ter z zgodbo o vojnem veteranu, ki skuša pred trgovino spolnega suženjstva obvarovati deklico. Ramsayjeva je sicer poleg Coppole in Naomi Kawase ena od treh režiserk letošnjega tekmovalnega programa. Od 49 filmov uradnega sporeda so jih letos dvanajst posnele ženske, kar je za Cannes izjemen dosežek.
D'après une histoire vraie, režija Roman Polanski
Cannes ni nikoli zapustil kontroverznega režiserja Romana Polanskega, ki se je letos januarja zaradi pritiskov feminističnih organizacij odpovedal časti, da bi predsedoval podelitvi najvišjih francoskih filmskih nagrad - cezarjev. V svoji karieri jih je sicer sam prejel kar osem. V zadnjem desetletju so v Cannesu, kjer je leta 2002 za Pianista dobil zlato palmo, v različnih programih prikazali šest njegovih filmov. Pred tednom dni so tako organizatorji v program naknadno uvrstili tud njegov najnovejši film, posnet po romanu nagrajevane francoske pisateljice Deplhine de Vigan Po resnični zgodbi. Scenarij, kot že kdaj prej, je napisal skupaj z Olivierom Assayasom, zgodba pa je osredotočena na pisateljico, ki se po izdaji svojega zadnjega romana zaplete z obsesivnim občudovalcem. Film bo prikazan zunaj tekmovalnega sporeda.
