Peter Rak, kultura
Še pred kratkim je veljalo,
da Maribor ne potrebuje kinoteke, saj menda ne premore dovolj cinefilskega občinstva. Udarniki, zbrani v Zavodu Udarnik, ki so entuziastično obnovili staro mestno kino-dvorano, so takšne teze demantirali – občinstva je dovolj in je celo tako vztrajno, da je pripravljeno filmske projekcije spremljati v plašču.
V kinu so bili celo zaviti v odeje ... Udarnik je bil namreč zaradi finančnih težav še pred nekaj dnevi brez ogrevanja. To težavo so zdaj odpravili, vendar v. d. direktorja zavoda Srđan Trifunović pravi, da zapleti s financiranjem še zdaleč niso urejeni. Tako Zavod Maribor 2012 kot Mestna občina Maribor praviloma kasnita z dotacijami, kar je bil vzrok, da jim je zaradi neplačanih računov mestna plinarna začasno odklopila kurjavo. Obiskovalci so bili uvidevni, prireditve so bile kljub temu solidno zasedene, novembra so ob rednem programu gostili še štiri festivalske projekte. Upajo, da je letošnje leto zadnje, ko se morajo iz meseca v mesec prebijati z improviziranimi rešitvami.
Kot kaže, bo dvorana Udarnik pomembna tudi prihodnje leto, ko bo Maribor evropska prestolnica kulture. Ker dvorana tako imenovanega centra MAKS še ne bo operativna, se bo v Udarniku zvrstilo veliko prireditev – od ustaljenega kinotečnega programa (Zavod nosi naziv Ambasada Kinoteke, s Slovensko kinoteko imajo za zdaj podpisan dogovor o triletnem sodelovanju), posebnih filmskih projekcij, premier in retrospektiv do koncertov in plesnih predstav ter izobraževalnih projektov.
Kako urediti lastniški status
Trinajsterica, ki je lani samoiniciativno denar vložila v obnovo dvorane ter pognala program, se po Trifunovićevih besedah nadeja celovitih rešitev, saj imajo pripravljene projekte do leta 2020, torej si nadvse želijo dolgoročno urediti infrastrukturni oziroma lastniški status. Za zdaj je dvorana še vedno v lasti družbe DSU, ki ji plačujejo letno najemnino v višini osemnajst tisočakov, kar bi bilo ob sodelovanju občine Maribor veliko bolj smiselno spremeniti v kredit in dvorano kupiti. Pogajanja še potekajo, po nekaterih cenitvah naj bi bila dvorana vredna okoli štiristo tisočakov, če bi zagotovili denar oziroma kredit, pa bi lahko v vodstvu zavoda začeli poslovati povsem drugače, predvsem bi dobili dostop do drugačnih virov financiranja in samostojnega nastopa na razpisih.
Kakor koli že, da je dvorana Udarnik kljub nekaterim skeptičnim napovedim zaživela, dokazuje podatek, da si je septembra, ko so zagnali redni kinotečni program, filmske predstave ogledalo v povprečju po pet gledalcev, zdaj jih na posamezen večer naštejejo okoli štirideset. Še veliko več jih je na posameznih festivalskih projektih; v začetku prihodnjega tedna bo prav v Udarniku potekal mariborski del Animateke, kjer bo poudarek na otroški produkciji kratkih animiranih filmov, večerni termini pa bodo namenjeni tudi odraslemu občinstvu. Ob osemindvajsetih projekcijah bo na ogled tudi razstava KOYAA avtorja Kolje Sakside, ki bo od 12. do 23. decembra v predprostoru Kina Udarnik, v Vetrinjskem dvoru pa bo vsak dan potekala mednarodna delavnica animiranega filma pod mentorstvom japonske avtorice animiranega filma Maye Yonesho.