Tiskane izdaje
»Ta cineast, rojen v stoletju pepela, je do zadnjega diha kultiviral umetnost, da se kakor feniks ponovno rodi,« so zapisali v Le Mondu. Predsednik Hollande pa je dejal: »Francija je izgubila enega največjih cineastov, človeka, ki je nenehno kršil ustaljena pravila in si pridobil široko občinstvo.« (…) Vsak njegov celovečerec je bil inovacija.«
Še pred mesecem je vzbujal pozornost na berlinskem festivalu, v tekmovalnem programu je bil namreč njegov zadnji film Aimer, boire et chanter (Ljubiti, piti in peti), ki je prejel celo srebrnega medveda, in sicer kot film, ki »odpira nove perspektive«.
Avtor nagrade osebno ni mogel več prevzeti, je pa več kot simbolična, saj je Alain Resnais celo življenje odpiral perspektive. Kot še marsikdo seveda, a on je bil tisti, ki je francoski novi val pognal na mejo eksperimenta in preko nje ter bil zato med tistimi, ki so na razvoj povojnega evropskega filma najbolj vplivali.
Nagon, ki ga je vlekel k filmu
Rojen je bil leta 1922 v Vannesu v Bretaniji. Kot astmatični otrok je veliko bral, pri desetih letih pa je spoznal film. Dve leti kasneje je z amatersko kamero posnel svoj prvi film. Ko je prišel kot mladenič v Pariz, je hotel najprej postati gledališki igralec, bil je celo član potujočega gledališča, toda leta 1943 je »nagon«, ki ga je vlekel k filmu, zmagal in vpisal se je na filmsko šolo.
Leta 1945 je moral kot zavezniški vojak v Nemčijo in Avstrijo, 1946 sej vrnil v Pariz in začel snemati kratke filme. Pozornost je vzbudil 1955 s celovečernim dokumentarcem Noč in megla (Nuit et brouillard), ki je – prvič na filmskem platnu – spregovoril o medvojnih koncentracijskih taboriščih. Takoj je pokazal svojo prislovično inovativnost, saj se strahot ni lotil faktično, ampak s spominskimi reminiscencami, menjavanjem črno-bele in barvne slike, dolgimi posnetki in distančno fotografijo.
Tako je Resnais stopil na pot subjektivizacije filma, ki je ni nikoli zapustil, čeprav je bila intenziteta takšnih intervencij različna. Na stara leta je na vprašanje, če se ima za cineasta-filozofa odgovoril; »Bojim se te oznake, ker pomeni, da veliko razmišljam. Ne, filmski rokodelec sem. Pogosto so rekli, da se igram s filmom, kot smo se nekdaj z mehanotehniko.«
Hirošima in Marienbad
No, tako otroško nedolžen Resnais pri tej stvari ni, kar najbolj dokazujeta filma, ki sta v popolnem skladu s slovesom velikega inovatorja. Z njima je prišel na dan na prelomu petdesetih let v šestdeseta. 1959 je v Cannesu pokazal film Hirošima, ljubezen moja (Hiroshima mon amour) in z njim postal svetovni avtor. V njem je prepletel ljubezensko zgodbo s takrat še močno živim dogodkom v zavesti povojnih ljudi, atomsko bombo.
Tudi ljubezen ima lahko uničujoče posledice, je sporočeno v filmu, ki je idejo o dvojni katastrofi prikazal skozi ilustracijo mentalnih procesov (od tod estetika ponavljanja prizorov), ki zgolj nakazujejo realno dogajanje v ozadju. Spodbuda za ta film je bila zgodba Marguerite Duras, pri naslednjem, ki je logiko subjektivne percepcije prikazal še bolj radikalno, pa je »sodeloval« Alain Robbe-Grillet in takrat z njim ustoličeni »novi roman«.
Film Lani v Marienbadu (L'Année dernière à Marienbad) je prišel na platna leta 1961, prejel zlatega leva na beneškem festivalu in postal glavni dokaz, da je tudi film relevantni nosilec evropskega umetniškega modernizma. Postavljen je v zagonetni baročni dvorec, govori pa skozi podobe, ki jihsproža (ne)logika asociacij, kar pomeni, da kronološka rekonstrukcija dogodka ni mogoča; če se je ta sploh zgodil. Resnais je, tako kot pred njim Joyce in hkrati z njim Beckett v literaturi, klasični naraciji prostora in časa, zlasti pa razvidnega pripovedovalca, spodmaknil tla in preobrnil percepcijske obrazce.
Potem je sledilo še kakšnih trideset filmov, zelo različnih, a prav za vsakega se je vedelo, da je Resnaisov. V zadnjih – v vseh je igrala njegova muza Sabine Azéma (od leta 1989 tudi žena) – je veliko premišljeval o smrti, o kateri ni menda nikoli govoril. Z Rasnaisom je, lahko rečemo, zaključeno eno najbolj ustvarjalnih in vplivnih poglavij evropskega filma – francoski novi val.
»Navdihoval je celotno generacijo«, je ob smrti dejal Alain Terzian, producent in igralec, rojen 1949, takrat, ko se je Resnais že odločil postati človek-filmar. Kot poročajo, je naslednji film pripravljal tudi na smrtni postelji.
