Ko je pred petimi leti na sporede kinematografov prišel film Prava nota (Pitch Perfect), nihče ni pričakoval, da bo postal svetovna senzacija.
Gre namreč za muzikal, v katerem skupina pevk a capella poskuša prodreti z večglasnim petjem. Tako rekoč z istim receptom je drugi del Prave note še bolj navdušil in zaslužil še več. Tretje nadaljevanje, ki je v kinematografe prišlo včeraj, poskuša ponoviti uspeh predhodnikov.
Da je v popularni kulturi vselej prostor za petje, zlasti če vključuje tekmovanje, je dokazala že uspešna serija Glee (2009–2015), v kateri gimnazijci tekmujejo v pevskih talentih. Premisa Prave note ni dosti drugačna. Na ženski fakulteti Barden imajo tradicijo prepevanja brez glasbene spremljave. Skupina pevk po imenu Barden Bellas se v izvornem filmu poteguje za naslov najboljše fakultetne pevske skupine. Njihovi glavni nasprotniki so mladeniči iz sorodne skupine. Rivalstvo med skupinama je prepleteno z romancami, ki se nakažejo med predstavniki enih in drugih.
V ospredju prvega dela je Beca (Anna Kendrick), ki se priključi že obstoječi skupini pevk. Vodi jih napeta in razdražljiva Aubrey Posen (Anna Camp). Ambiciozna perfekcionistka nima recepta, kako prekositi pevsko skupino mladeničev, ki je na odru bolj dinamična in atraktivna kot njene sotrpinke, ki sledijo bolj konservativnemu in tradicionalnemu receptu prepevanja ter nastopanja. Nadarjena Beca, ki se naknadno priključi Barden Bellas, ima na nastop skupine bolj drzne in inovativne poglede. Protagonistki sta si tako sprva v laseh, a poanta filma je, da se posameznice v kolektivu odrečejo svojim interesom in željam ter napravijo tisto, kar je najbolje za skupino.
Ženske pred in za kamero
Film torej temelji na ideji ženskega kolektiva, ki mu solidarnost omogoči preboj do zmage. Razlog, da so kritiki v njem prepoznali tudi »pravilno« politično sporočilo, je, da so v skupini reprezentirane kulturne in druge raznolikosti: med njimi najdemo tako debeluško, lezbijko kot pevko azijskega rodu. Film je med zvezde izstrelil igralko Rebel Wilson, ki v Pravi noti igra Patricio ali »debelo Amy«. Junakinja, ki priljubljenost dobiva na račun (tudi vulgarne) fizične komedije, nerodnih padcev, pretepov itd., je hkrati glasnica zdrave pameti in direktnih, mestoma trapastih in tudi žaljivih observacij.
Vidimo jo lahko predvsem kot protipol glavni junakinji Beci, ki jo igra Anna Kendrick, izjemna pevka resnih obraznih potez. Kritiki so v Kendrickovi prepoznali tiste vrste igralko, ki vlogi doda ravno toliko zrelosti in resnosti, da bolj kritične gledalce prepriča, da Prava nota ni popolnoma neumen filmski proizvod.
Filmska franšiza, ki jo podpisuje scenaristka Kay Cannon, se ponaša tudi s tem, da jo povečini ustvarja ženska ekipa. Eden ključnih členov zgodbe o uspehu je producentka filma Elizabeth Banks, ki v vseh filmih z voditeljskim partnerjem Johnom (John Michael Higgins) odigra stransko vlogo komentatorke nastopov a capella, drugi del muzikala pa je tudi režirala. Ena bolj talentiranih komičark v Hollywoodu je s tem projektom tudi dobro zaslužila. Drugi del Prave note je z izkupičkom 287,5 milijona dolarjev postal prava senzacija, še posebej glede na sorazmerno nizek vložek 29 milijonov.
Nadaljevanje je sicer po strukturi zelo sorodno izvorni Noti, le da je tu zastavek skupine pevk veliko večji. Bardem Bellas se namreč udeležujejo svetovnega prvenstva skupin a capella. Njihov največji tekmec je nemška skupina Das Sound Machine, ki z dodelanim pevsko-plesnim nastopom deluje kot nepremagljiva. Bardem Bellas se v zagati znajdejo tudi zato, ker njihova vodja Beca začne delati za glasbeno podjetje, si poskuša ustvariti kariero glasbene producentke, na ta račun pa trpi njeno delo za skupino. V tem delu se obstoječi ekipi priključi še Emily Junk (Hailee Steinfeld – igralka, ki je zaslovela v filmu Prvi pogum bratov Coen). Ta je oseba, ki glasbo tudi sama komponira, kar se izkaže za pomemben adut.
V tem delu več pozornosti dobi debela Amy, ki je na pragu čisto prave ljubezni, a jo sprva zavrača, dokler se na koncu ne zave, da je pravi partner nekaj, česar ne gre zavreči kar tako. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da naposled Beca svetovno prvenstvo vzame zares, da Emily bolj aktivno sodeluje pri nastopu Bardem Bellas, tako da te naposled uženejo »nemški stroj«.
Beg pred odraslim življenjem
Tretji del, ki ga je režirala Trish Sie, pevke spremlja po njihovi diplomi, ko naj bi dekleta začela živeti odrasla življenja z odraslimi obveznostmi. Bardem Bellas se torej razkropijo po svetu, vsaka zasledujoč svoj velik življenjski projekt. A ta naloga ni tako lahka, kot se zdi. Čakajoč na svojo veliko priložnost, se tako raje spet povežejo in prijavijo na nastop v okviru turneje za ameriško vojsko v Evropi. Tu se znajdejo v vlogi predskupine drugim, resnejšim glasbenikom (ki glasbo ustvarjajo tudi z instrumenti) in iznajti morajo način, kako jim bo med temi uspelo najti svoj glas ter utreti perspektivno pot za življenje.
Vprašanje, ki spremlja fenomene, kot je Prava nota, je vsekakor to, zakaj so tovrstne vsebine, kjer se ne pretirano inteligenten humor povezuje s tekmovalno ustvarjalnostjo, tako uspešne. Zdi se, da gre pri tem filmu izpostaviti predvsem zares fascinantno pevsko veščino, torej zverzirano večglasno petje. Pevske bravuroze, povezane z vse bolj sofisticirano plesno-gibalno spremljavo, očitno vselej lahko računajo na hvaležno občinstvo.
Sporočilo Prave note je, kot rečeno, v principu humanistično, saj govori o tem, kako lahko nadobudne in talentirane pevke v nadvse tekmovalnem okolju (sodobnem neoliberalnem kapitalizmu?) preživijo in so uspešne samo, če znajo združiti moči, torej delovati v kolektivu. Genialnost ni veliko vredna, če ni nadgrajena s sodelovanjem v skupnosti, z osnovno skrbjo za druge. Dejstvo, da gre za skupino žensk, ki so vse po vrsti izjemne, je v današnjem politično korektnem univerzumu še toliko bolj dobrodošlo. V vsakem primeru pa se Prava nota ne pretvarja, da je kaj več kot brezskrbna zabava – in resnici na ljubo današnja kultura ponuja tudi precej slabše oblike zabave.