Tiskane izdaje
Vesolje je že dolgo priljubljen motiv filmarjev. Če odštejemo velike spektakle, v katerih v vesolju iščejo sovražnike Zemljanov ali se borijo za preživetje po velikih katastrofah, so tu filmi, kot je 2001: Odiseja v vesolju Stanleyja Kubricka, ki so izrabili vesolje tudi za fascinanten prikaz novih vizualnih dosežkov.
Filmski hit Gravitacija sodi med slednje.
Gravitacija je namreč zgodba o astronavtki dr. Ryan Stone (Sandra Bullock), ki po hudi nesreči šeststo kilometrov nad Zemljo ostane povsem sama v tem človeku neprijaznem okolju. Brez kolegov, s katerimi je delala na postaji Explorer, in brez komunikacijske vezi s slavnim Houstonom.
Mantra večine filmov, ki se odvijajo v vesolju, je: »Nismo sami« in tudi začetek Gravitacije daje vtis, da je vesolje blizu Zemlje že civilizirano z vsemi sateliti in vesoljskimi postajami. Univerzum deluje, kot da so ga ljudje dodobra udomačili, življenje tam pa se zdi – s pomočjo razvite tehnologije – znosno. A že po uvodni trinajstminutni sekvenci, ki očisti bližnje vesolje civilizacijskih pridobitev, je premisa filma jasna: »V vesolju si sam.«
Nazaj k tlom
Film je, natančneje, zgrajen okoli lika junakinje dr. Ryan Stone, ki poskuša najti pot nazaj do Zemlje, h gravitaciji in k civilizaciji. Gre za intimistično dramo preživetja, prestavljeno v nemogoče vesoljske razmere. Seveda mora film ustreči nekaterim zahtevam spektakla: na misiji v vesolju se je dr. Stone znašla prvič, je samska, moško ime je dobila, ker si je njen oče želel dečka, in v preteklosti je izgubila hčer – prav njena tragična okoliščina je tudi motor nepotrebne sentimentalnosti v filmu.
Možna interpretacija filma bi po zaslugi te patetične osebne tragedije bila, da je junakinja na Zemlji izgubila vse, kar šteje, zato se mora v vesolju soočiti s katastrofo in z vsem, kar ta prinaša: tesnobo in grozljivost osamljenosti, da bi ponovno našla strast do življenja. A takšno branje se zdi vendarle prekratko. Pri filmu namreč lik dr. Stone ne navdušuje najbolj – neki kritik je opozoril, da je pravzaprav kot junakinja precej nezanimiva –, tudi ne lik šaljivega in šarmantnega šefa ameriške odprave Matta Kowalskega (George Clooney) z začetka filma, ampak sama filmska forma.
Svoboda brez reza
V filmu se kamera prosto giblje po vesolju, kot da bi bila osvobojena gravitacije in končno našla svoj pravi filmski objekt. Z besedo kamera pravzaprav merimo na režijo mehiškega režiserja Alfonsa Cuaróna.
Že v filmu Otroci človeštva (2006) je podobno zaslovel po dolgih kadrih-sekvencah, torej brez rezov. »Ideja je v tem, da ustvariš trenutek iskrenosti, v katerem je kamera tam kot priča in spoštuje trenutek v realnem času,« je dejal o svojem načinu kadriranja. V filmu je takšen pristop ubral že v prvi trinajstminutni sekvenci, ki se začne z delom dr. Stone na teleskopu Hubble. Tu poteka umirjena komunikacija med astronavti in Houstonom, ki se konča s katastrofo, ko delci razstreljenega satelita kosijo vse pred sabo.
Kamera se temu ustrezno sprva sproščeno in osvobojeno približuje junakom, jim gleda pod prste, ko se mučijo na inštrumentih v pogojih breztežnosti, in se nato, ko se začne nevihta satelitskih ostankov, odmakne v daljni plan, da bi zajela spektakularno sceno rušenja, kasneje pa tudi tavanja junakov, ujetih v katastrofo, ter jim sledi še, ko se začnejo nenadzorovano vrteti v vesolju. S takšno dolgo sekvenco in gibanjem kamere gledalca povsem potegne v film, celo tako, da učinkuje na njegovo telo (čuti vrtoglavico, slabost).
Film za film
Film ni pripoved o sublimni lepoti vesolja (čeprav Kowalsky nanjo nekajkrat referira: denimo ko reče, kako je Ganges lep ob sončnem vzhodu), tudi ne o uničujoči vesoljski katastrofi, prav tako ni preprosto film o gravitaciji, kot nas poskuša prepričati naslov. Je film o življenju in izkustvu življenja v pogojih breztežnosti, gravitacije v njem manjka, tisto, k čemur gravitira junakinja, je njen odsotni objekt želje.
Kolikor intimna drama kliče v breztežnost kamero in režijo, da se emancipirata od vsega zemeljskega, od vsega, kar ju je naučil predvsem hollywoodski narativni film, je Gravitacija pravzaprav film o filmu. Intimistično, individualistično zgodbo znanstvenice, izgubljene v vesolju, zlorabi za to, da bi film odrešil zemeljskih vezi. Kot da bi Cuarón gledal in poslušal Dragana Živadinova, ki že desetletja snuje umetnost v pogojih breztežnosti, je film popeljal v postgravitacijske vode – le da se tu gravitacija vrne kot objekt želje.
Gravitacija nas kot film o filmu paradoksalno vrne na začetek 20. stoletja, v čase izuma filma, v njegova prva desetletja, ko je zbujal navdušenje med njegovimi avtorji in občinstvom, denimo, ko sta brata Lumière posnela bližajoči se vlak. Spomni nas na čase, ko še ni bilo jasno, kaj vse bo izum kamere in njene odcepitve od ene točke »gledanja« – torej razrez na kadre – sploh prinesel.
Vrne nas v situacijo velikega entuziazma, ko se je zdelo, da je film področje neskončnih možnosti in eksperimentov. Kot vemo, je film postal predvsem umetniško orodje za pripovedovanje zgodb, ki so na toliko načinov oblikovale duha 20. stoletja.
V dobi, ko nas Hollywood zasipa z infantilnimi spektakli, oropanimi globine ali vsaj narativne strukture, se zdi Gravitacija eden v vrsti odgovorov filma na vprašanje, zakaj je kot umetnost sploh na svetu.
