Grossmannov festival: v času krize v fantastične svetove

Pogovor s programskim direktorjem Tomažem Horvatom: Festival je multimedijska pošast, ki druži umetnike z mnogih področij.

Objavljeno
15. julij 2012 21.11
TOMAZ HORVAT
Mario Belovič, 
prostovoljni sodelavec Grossmannovega festivala
Mario Belovič, 
prostovoljni sodelavec Grossmannovega festivala
Danes se začenja že osma edicija Grossmannovega festivala filma in vina. Na krajši pogovor smo povabili programskega ­direktorja Tomaža Horvata, ki nam je zaupal, kaj »Grossmannovi« za svoje obiskovalce pripravljajo letos in kako žanrskim festivalom stati in obstati v času krize.

Grossmannov, že osmi, festival filma in vina se je trdo zasidral v srca ljubiteljev žanrskega filma. Svet in država že četrto leto tolčeta ekonomsko krizo. Kako ta vpliva na (finančno) izvedbo festivala, verjetno jo poganja izdatna doza entuziazma in volunterstva?

Entuziazma in volunterstva smo že nekako vsi vajeni, čeprav mogoče postajamo prestari za to. Problem je v tem, da le malo manjka, pa bomo prisiljeni seči v lastni žep, da bomo sploh lahko prostovoljno delali. Sponzorska sredstva usihajo kot voda na Marsu, državnih razpisov ni, čeprav nam ljutomerska občina pomaga, kolikor lahko, je to vseeno manjši del našega proračuna ... Torej časi vsekakor niso naklonjeni izvedbi takih festivalov. Zelo težko bi si privoščili izpad katere edicije festivala, saj bi si s tem občutno zamajali mednarodni ugled, ki smo ga gradili osem let.

So tudi filmsko festivalsko sceno prizadeli varčevalni ukrepi?

Festivalska scena v Sloveniji je bila prizadeta že pred varčevalnimi ukrepi. Filmski festivali so namreč v dobi po propadu lokalnih kinematografov postali neprecenljivo okno v svet filma, seveda onkraj tistega, ki nam ga servirajo multipleksi. Ponujajo in promovirajo filmsko kulturo, ki je sicer nedostopna širšemu občinstvu, kar je za manjše države še toliko vitalnejšega pomena. Pri nas je proračun za celotno filmsko festivalsko sceno manjši od enega obstranskega programskega sklopa sarajevskega festivala. Varčevalni ukrepi so to situacijo pripeljali do absurda.

Lani ste na festival pripeljali verjetno največjega igralca, pa tudi zvezdo žanrskega filma, Christopherja Leeja, letos vam kaj takega ni uspelo. Zakaj ne in kaj pri udeležbi filmskih ustvarjalcev ponujate letos?

Hm, največjih igralcev ravno ni na pretek, torej je to res težko. Letošnjih gostov si sploh ne štejemo za neuspeh, saj se bomo poklonili­ enemu najpomembnejših žanrskih avtorjev s področja nekdanje Jugoslavije, Goranu Markoviću. Čeprav je osvojil že mnogo nagrad doma in v tujini, ga nove generacije zdaj na novo odkrivajo, še posebej njegove starejše filme, ki so prave žanrske mojstrovine. Poleg njega pride španec Jaume Balagueró, eden najperspektivnejših evropskih režiserjev mlajše generacije, ki bo v Ljutomeru v boju za hudega mačka predstavil svoj novi film Medtem ko si spala ter starejši zombi poslastici Snemaj in Snemaj 2. Obiskal nas bo tudi Alex Chandon z grozljivo komedijo Vrojeno, Julian Richards z ameriškim Srhom in Richard Guy, producent črne komedije Harold postaja zombi. Prava poslastica bo tudi gostovanje Leeja Hardcastla, znanega po kratkih animacijah Claymations, v katerih v šestdesetih sekundah na srčkano krvav način povzema nekatere klasične grozljivke, kot so Stvor, Izganjalec hudiča, Megla, Zla smrt ... Njegovi filmi so neverjeten spletni fenomen, to pa bo njegovo sploh prvo gostovanje na kakšnem festivalu. In seveda še mnogo drugih gostov.

Festival – poleg pestre bere aktualne žanrske produkcije filmov – vsako leto postreže s široko in raznovrstno paleto spremljevalnih dogodkov, kot je parada zombijev, izdaten prostor namenjate tudi filmsko-glasbenim izvajalcem. Kako poteka izbor dogodkov in kaj ti prinašajo v osmi ediciji festivala?

Naš namen je organizirati Grossmanna tako, da bo že obisk festivala pomenil pustolovščino ali kar filmsko dogodivščino, ki je zlepa ne boste pozabili. Sem sodijo koncerti različnih žanrov, razstave, delavnice, okrogle mize, izbor Kraljice krika, degustacije vin, seveda že tradicionalne parade pošasti, pa tudi kakšnih nepredvidenih dogodkov, ki dodatno popestrijo festival. Izbor je večinoma povezan s povabljenimi umetniki in sodelavci. Letos se bo stvar odvijala pod praporom Manifesta strahu, kjer se bo združilo več likovnih in kiparskih umetnikov v edinstveni instalaciji, ki bo raziskovala labirinte strahu. Z demoni, kiborgi in postapokaliptičnimi stvori se bomo v Paradi propada poklonili menda apokaliptičnemu letu 2012. Letos pripravljamo tudi Majhno delavnico posebnih učinkov, ob naši že utečeni Majhni delavnici groze. Seveda so tu še vsakodnevni koncerti z 300.000 VK, Nero Burns, Muškat Hamburg in Wasserdicht.

Se je festival že dokončno profiliral? Začeli ste z bolj art festivalsko vsebino.

Niti ne, festival smo že od začetka namenili žanrski filmski produkciji. V tem smislu se naša orientiranost ni kaj dosti spremenila, le izrecneje smo jo poudarili s fantastičnim pridevnikom v imenu. Predstavljati torej skušamo najnovejšo, predvsem evropsko, žanrsko produkcijo, pomešano z določenimi kultnimi biseri. Je pa res, da se bolj nagibamo k fantastičnim in grozljivim žanrom, kar je odvisno tudi od trenutne produkcije, ki je na voljo. Kot celota je festival zrasel v neko multimedijsko pošast, pod katero se združujejo umetniki iz številnih področij, ki jih druži ljubezen do alternativne in temnejše plati umetnosti.

Ste tudi člani Evropske federacije festivalov fantastičnega filma. Kako poteka mednarodno sodelovanje med žanrskimi festivali, kako živi sta ta scena in produkcija? Zadnje čase je videti, da se žanrski film vrača v Evropo.

Članstvo v EFFFF kot edini regijski festival si štejemo v veliko čast, saj smo s tem del največje festivalske mreže na svetu. Federacija omogoča lažji pretok filmov, informacij in kontaktov ter seveda širšo medijsko prepoznavnost posameznih filmov in festivalov. Čisto konkretno naš festival prispeva kandidata za najboljši evropski fantastični kratki film, zato imamo v programu kratkih filmov res hudo selekcijo. Na splošno evropska žanrska scena res brsti, kar se pozna že pri naših južnih sosedih, Hrvatih in predvsem Srbih. Seveda za zdaj bolj govorimo o izveninstitucionalni filmski produkciji. Pri nas smo na žalost v velikem zaostanku, z nekaj svetlimi izjemami na institucionalnem področju in izven tega.

V vse trdnejši in krutejši vsakodnevni realnosti, v stanju nenehne krize, se ljudje veliko raje zatekajo v fantastične svetove. To se nedvomno kaže na svetovni žanrski sceni. Poleg tega počasi začenja presedati tudi vsesplošna prenasičenost s holivudskimi, vse bolj infantilnimi izdelki. Povpraševanje po alternativah torej raste. Upam, da tudi na drugih področjih družbenega življenja.

Pri nas med kulturnim establiš­mentom ni videti pretiranega posluha za žanrski film. Kakšne so vaše izkušnje pri sodelovanju s filmskimi institucijami in kakšen je odziv na terenu, med uporabniki in ljubitelji ter neodvisnimi ustvarjalci takega filma? Institucije še opravljajo svojo nalogo ali sta ta svetova že razpadla na dvoje?

Pravi žanrski film je pri nas popolnoma zapostavljen oziroma ga sploh ni. Seveda obstajajo izjeme, ki pa so bolj plod naključnosti kot smotrne kulturne politike. Vsi seveda vemo, da v tako majhnem okolju ni mogoče producirati ne vem koliko filmov. Vseeno bi veljalo obstoječa sredstva veliko bolj razpršiti med različne žanre in režiserje. Vsekakor še naprej financirajmo umetniške filme, namenjene predvsem festivalskemu občinstvu, a storimo podobno tudi za bolj divji, žanrski film. Pristojni se ne bi smeli ustrašiti provokativnih tem, ki jih v bistvu v našem prostoru še najbolj pogrešam.

Naše izkušnje s pristojnimi institucijami so sicer kar v redu, navsezadnje brez njihove podpore izpeljava festivala ne bi bila mogoča. To velja za Slovenski filmski center in Slovensko kinoteko ter Filmski arhiv RS. Vsekakor je za celotno domačo filmsko sceno najhuje, ko se začne v delovanje omenjenih institucij vpletati dnevna politika.