Tiskane izdaje
Stephena Hawkinga, genialnega britanskega fizika, javnost pozna po njegovih revolucionarnih teorijah o vesolju, še bolj pa po tem, da se mu je do njih uspelo dokopati kljub nevrodegenerativni bolezni, zaradi katere je prikovan na voziček.
Četudi vas vesolje ne zanima in četudi niste brali njegove megauspešnice Kratka zgodovina časa, se Hawkingu niste mogli izogniti, saj ima v medijih status superzvezdnika. Vsakdo si ga je zapomnil po tem, kako napol sedi in napol leži v vozičku in govori z računalniškim glasom, ki ga ustvarja prenosni računalnik, katerega kamere spremljajo premike njegovega očesa – zadnjega dela telesa, ki ga še lahko upravlja. Fantastično pa še vedno delujejo njegovi možgani.
Kot bi gledal sebe
Film Teorija vsega, ki je zdaj prišel v slovenske kinematografe, je biografija velikega fizika, matematika in kozmologa, s katerim je tudi sam zadovoljen, še posebej ga je navdušil Eddie Redmayne, ki je portretiral njegov lik. Trivia pravi, da je celo sam slavni fizik nekajkrat pomislil, da v filmu gleda samega sebe. Od gibov in hoje na začetku do drže in govora ter komaj zaznavnih premikov obrvi, oči ali ustnic, vse to je v filmu izjemno avtentično.
Igralska nominacija za oskarja je povsem upravičena in bilo bi presenečenje, če mu ga bo kdo speljal. Res pa je, da ima Redmayne močno konkurenco v Michaelu Keatonu in Benedictu Cumberbatchu. Eddie Redmayne, gledališki igralec, ki se ga spomnimo iz Nesrečnikov, je prekosil samega sebe.
Teorija vsega Jamesa Marsha je za oskarja nominirana v petih kategorijah, tudi za najboljši film, o katerem pa so mnenja kritikov precej deljena – nekateri so nad njim navdušeni, drugim se zdi preveč melodramatičen, tretje moti, da je veliko bolj osredotočen na osebno življenje kot na profesionalno, torej na Hawkinga kot fizika in njegov genialni um.
Brez teorij
A osredotočenost na zasebno življenje je razumljiva, saj scenarij temelji na avtobiografski knjigi Hawkingove nekdanje žene Jane Wilde Hawking. Hawking je teorije natančno in berljivo pojasnil v svojih knjigah, poleg tega pa so avtorji filma ciljali na čim širše občinstvo, ki ga kajpak bolj kot teorije in njihovo nastajanje zanima dogajanje v ozadju. Ne nazadnje so teorije za široko občinstvo pretežke in malo je tudi verjetno, da bi članstvo ameriške akademije za film toliko prepričale, da bi izdelek nagradilo s kakšnim od vrednejših zlatih kipcev.
Če torej preskočimo ta očitek in če imamo radi nekaj sentimentalnosti, je ta film lahko všeč večini večini gledalcev, saj v njem funkcionira vse – od scenarija, režije, igre in pomembne premise, to je veselja do življenja tudi v najtežjih preizkušnjah. Nezanemarljiv je tudi trpek britanski humor, ki krasi Hawkinga tudi v resničnem življenju.
Bolezen in seks
Režiser Marsh, v čigar opusu sta znamenita dokumentarca Človek na žici (Man on Wire) in Projekt Nim, je naredil vizualno privlačen film, kar še posebej velja za prizora v zgodnjih šestdesetih letih oziroma prikaz začetka ljubezenske zveze med Stephenom in Jane. Filmu je mogoče očitati to, da mu ne uspe, kar je pogosto pri biografijah, sestaviti dramske celovitosti.
To je bilo najbrž toliko težje tudi zato, ker je Jane, ki je ponudila podlago za film, še živa in je zakon prikazala skorajda kot idealen, zgolj z manjšimi trenji. Pa še ta trenja se bolj ali manj nanašajo na nasprotja zaradi Hawkingovega ateizma in njene religioznosti. Na tak prikaz pa je gotovo vplivalo tudi to, da sta se zakonca pred let spet zbližala in sta zdaj v dobrih prijateljskih odnosih. Tako tudi ne preseneča – tudi to je pomanjkljivost filma – da je o razpadu zakona govor bolj mimogrede.
Njuno medsebojno oddaljevanje pred ločitvijo je komajda zaznavno. Lik negovalke Elaine Mason, s katero se je Hawking poročil po ločitvi, se pojavi le za kratek čas. Elaine, s katero Hawking ni več poročen, je bila žena inženirja, ki je izumil posebni sintetizator, s katerim Hawking komunicira. Zato pa je nenehno navzoča Jane, ki jo izvrstno pooseblja Felicity Jones, za to vlogo prav tako kot glavni igralec nominirana za oskarja.
Tudi zanjo je to življenjska vloga, njen talent pa je prišel do izraza v ekranizaciji romana Dana Browna Inferno. Film je za marsikoga preveč uvideven do zakoncev tudi zato, ker ni prikazano, kako je Hawkingu kljub bolezni uspelo zaploditi tri otroke. V preteklosti so ga spraševali, kako se mu je to posrečilo. »Ta bolezen prizadene le hotêne mišice.«
Pripoved
Film se začne leta 1963, ko je 21-letni Hawking doktorand na Cambridgeu. S svojimi zamislimi naredi vtis na profesorje in tudi na 19-letno študentko jezikoslovja Jane (Felicity Jones). Vname se ljubezen, Hawkingu pa se podre svet, ko mu diagnosticirajo amiotrofično lateralno sklerozo (ALS), bolezen gibalnih nevronov, tisto zaradi katere so se slavni in manj slavni na družabnih omrežjih polivali z vodo.
Zdravniki mu napovedo še dve leti življenja (danes jih ima 73). Hawking bi hotel čas, ki mu je še ostal, posvetiti izključno znanstvenemu delu, toda Jane vztraja, da ostane z njim. Poročita se 1965, takrat Hawking še hodi brez tuje pomoči, a se opira na palico. Rodijo se jima trije otroci, zadnji leta 1979, ko Hawking prevzame katedro za matematiko na Cambridgeu, ki jo je nekoč vodil Isaac Newton.
Do sredine sedemdesetih let Hawking lahko sam je, lega in vstaja. Leta minevajo, Hawkingu se bolezen slabša in odnos med zakoncema se spreminja, še zlasti po tem, ko se Jane zbliža s svojim zborovodjo in hčerinim učiteljem klavirja Jonathanom Hellyerjem Jonesom (Charlie Cox). Z njim se pozneje poroči.
Iz perspektive žene
Pa vendar niso povsem prikrajšani tudi tisti gledalci, ki jih bolj zanima tisto, kar je zaznamovalo Hawkingovo fantastično kariero in vplivalo na naše pojmovanje sveta in vesolja. Sicer pa je to predvsem pripoved iz perspektive ženske, ki jo je pritegnil zdrav fant, a se je odločila ostati z njim kljub usodni diagnozi.
Koliko je ta zgoba o čisti ljubezni povsem verodostojna, je drugo vprašanje. Iskati kakšno res globoko sporočilo v filmu pa je brezplodno. Biografije, ki so v celoti britansko delo, pa sploh nikoli ne razočarajo.
