Tiskane izdaje
Knjiga The Collaboration: Hollywood's Pact With Hitler (Kolaboracija: Hollywoodski pakt s Hitlerjem) avtorja Bena Urwanda, ki razkriva sodelovanje med ameriškimi filmskimi ustvarjalci in nacisti, te dni dviga veliko prahu, čeprav bo izšla šele septembra.
Veliko zanimanje so vzbudili že obsežen povzetek, objavljen v reviji Hollywood Reporter, in intervjuji z avtorjem, postdoktorskim študentom zgodovine na Harvardu. Ben Urwand, ki ga je predvsem zanimalo, zakaj se Hollywood v tridesetih letih prejšnjega stoletja ni ukvarjal z nacizmom, je dolga leta brskal po arhivih v Los Angelesu in Berlinu in v njih našel osupljive dokumente. V dokumentirani korespondenci med omenjenima stranema se ves čas pojavlja beseda sodelovanje, nanaša pa se na dogovarjanje o tem, da v ameriških filmih Nemčija ne sme biti v nobenem smislu prikazana negativno.
Avtor pravi, da so se filmski studii tej zahtevi uklonili, saj je bila Nemčija takrat drugi največji filmski trg na svetu, za ameriškim, in je grozila, da ne bo prikazovala ameriških filmov, če bodo v nasprotju z nemško ideologijo. Leta 1933, ko je prišel Hitler na oblast, so v nemških kinih predvajali več kot 250 hollywoodskih filmov. Tako so zaradi zaslužka iz Hollywooda pošiljali na vpogled v Nemčijo scenarije in celo že posnete filme.
Osovraženi Remarque
Knjiga med drugim navaja tole. V petek, 5. decembra 1930, je bila v Berlinu neuspešna premierna projekcija filma Na Zahodu nič novega, ki je mesec pred tem prejel oskarja za najboljši film in režijo.
Pripadniki vse bolj številne nacionalsocialistične stranke so pokupili tristo vstopnic in med projekcijo tako glasno negodovali, da jo je bil operater prisiljen prekiniti. Na balkonu je vstal vidni član stranke Joseph Goebbels in imel strasten govor proti ekranizaciji protivojnega romana Ericha Marie Remarqua, v katerem so nemški vojaki prikazani kot defetisti, francoski pa kot junaki.
Potem so med gledalce spustili dimne bombe ter miši in vsi ljudje so se razbežali. Zatem se je odzvalo tudi ministrstvo za zunanje zadeve in od družbe Universal zahtevalo, naj prilagodi film zahtevam nemškega trga, kar so pri Universalu tudi storili. To je bilo še zlasti nenavadno zato, ker so Nemci zahtevali spremembe v vseh verzijah, tudi v ameriški. Naj spomnimo, slavni roman Na Zahodu nič novega govori o mladih, ki so, neizkušeni in življenjsko nezreli, vstopili v nesmiselno prvo svetovno vojno, v kateri so neznosno trpeli in brutalno umirali.
V vojni brez idealov in sploh brez vsakršnih družbenih motivov so se odrekli ne le mladostni lepoti življenja, ampak samemu življenju. Universal je, in to je posebej zanimivo, vodil Carl Laemmle, nemški Žid, ki je že leta 1932 vedel, kaj se pripravlja v Nemčiji, če bo zmagal Hitler, in je zato ustanovil sklad za begunce iz Nemčije. Teh je do svoje smrti leta 1939 rešil najmanj devetsto.
Ko so nemške oblasti nasprotovale ekranizaciji Remarquovega romana Vrnitev, nadaljevanja dela Na Zahodu nič novega, je tudi Carl Laemmle klonil in opustil misel na snemanje.
V knjigi je govor še o drugih židovskih vodjih filmskih studiev, ki so ne le cenzurirali filme, temveč pomagali širiti nacistično propagando s tem, da so sodelovali pri snemanju nemških propagandnih filmov. Poanta 35-letnega zgodovinarja je, da so ameriški filmski studii s tem, ko so sprejeli nacistično cenzuro filmov, aktivno sodelovali z nacističnim režimom.
Financiranje orožja
Zgodovinarja je ta tema začela zanimati, ko je prebral intervju s scenaristom Buddom Schulbergom, ki je dejal, da se je šef MGM Louis Mayer sestajal z nacisti, da so razpravljali o cenzuri filmov te družbe. V Nemčiji je tedaj veljal zakon, ki je tujim družbam prepovedoval odnašati denar iz države, v primeru MGM-ja pa so dovolili izjemo, ker je ta družba financirala nemško vojaško industrijo.
V Hollywoodu je bil posebej aktiven Georg Gyssling, nemški konzul in posebni svetovalec za ameriški film, ki je vneto prebiral scenarije in si ogledal skoraj vse projekcije. Kljub kooperativnemu Hollywoodu pa so s krepitvijo nacionalsocializma v Nemčiji vse manj prikazovali ameriške filme, saj je imela cenzura pripombe na teme, poleg tega je bila zlasti občutljiva na židovske vloge v filmih in na židovske avtorje.
Že leta 1936 so svoje podružnice v Nemčiji ohranili le MGM, Paramount in 20th Century Fox, pa še te so poslovale z izgubo, saj jim Nemci niso dovolili predvajati več kot šest filmov na leto. Ko se je Universal umaknil iz Nemčije, ni bilo več ovir za snemanje Vrnitve.
Toda Gyssling je zagrozil, da v tem primeru v Nemčiji ne bodo več dovolili nobenega njihovega filma. Vrnitev so vseeno posneli, vendar so njeno končno verzijo na Gysslingovo zahtevo tako spremenili, da je režiser James Whale svoj film označil za polomijo.
Prvi opazni protinacistični film z naslovom Veliki diktator je šele leta 1940 posnel Charlie Chaplin.
