Tiskane izdaje
Navdušenje zaradi oskarja za tujejezični film, ki ga je dobila poljska Ida, spremljajo napadi nacionalistične in katoliške desnice. Filmu očitajo, da sramoti Poljsko, ker ne razloži zgodovinskega konteksta, iz katerega bi bilo jasno, da so za holokavst krivi nacisti in ne Poljaki.
Po podelitvi oskarja so poljski nacionalisti preplavili internet z žaljivimi komentarji o filmu. Konservativci s peticijo Poljskemu filmskemu inštitutu, pod okriljem katerega je nastal film, znova zahtevajo, naj bo na začetku ali na koncu filma pojasnilo zgodovinskih razmer, da tuji gledalci ne bi mislili, kako so Poljaki pobijali Žide med drugo svetovno vojno.
Peticijo je podpisalo deset tisoč Poljakov, ko je bila Ida nominirana za oskarja, po nagradi pa so jo oživili. Odnos Poljakov, zavzetih katoličanov, do Židov med drugo svetovno vojno, je še vedno boleča tema te države.
Film poljskega scenarista in režiserja Pawla Pawlikowskega, ki že dolgo živi v Veliki Britaniji, je že pred oskarjem prejel odlične kritike in številne nagrade, med drugim nagrado za najboljši evropski film, režijo, scenarij in fotografijo, hkrati pa tudi kritike domačih konservativnih krogov, češ da blati Poljsko.
Ida je najuspešnejši poljski film zadnjih let, ki briljira s črno-belo fotografijo, igro Agate Kulesze in Agate Trzebuchowske ter zgodbo o mladi redovnici, umeščeno v šestdeseta leta prejšnjega stoletja.
Obremenjenost s krivdo
Soočenje s temni stranmi preteklosti, poljskim antisemitizmom ter dogajanjem med drugo svetovno vojno je odlika filma, ne pa za konservativne Poljake, obremenjene s krivdo. Za kritike iz teh krogov je posebej moteč del, ki pripoveduje, kako je židovski zakonski par ubil njun sosed Poljak, da si je prilastil njuno hiško. Kritiki Ide to dojemajo, kakor da film Poljakom pripisuje odgovornost za holokavst.
Pri tem si še vedno zatiskajo oči pred zgodovinskim dejstvom, da so nekateri Poljaki izkoristili nacistično okupacijo za obračun s poljskimi Židi, pogosto zato, da so prišli do njihovega premoženja, in pred dejstvom, da antisemitizem na Poljskem še vedno obstaja.
Ida je pripoved o 18-letni Ani, ki je tik pred redovnimi zaobljubami. Kot sirota je odraščala v samostanski sirotišnici, ki ji je dala novo identiteto in jo s tem rešila pred holokavstom. Ana ne pozna zunanjega sveta, pozna le življenje, kot ga narekujejo katoliške norme. Teden pred zaobljubami ji prednica pove, da vendarle ima eno živo sorodnico, teto Vando, in ji svetuje, naj se z njo seznani.
Ko se Ana in Vanda, nekdanja pravoverna komunistična državna tožilka, sestaneta, Ana izve, da ji je v resnici ime Ida in da so njena starša ubili, ker sta bila Žida. Dekle nova identiteta zbega in s teto se odpravita iskat resnico: kje in na kakšne način so ubili njena starša ter kje sta pokopana.
Film se dogaja 17 let po koncu vojne in čeprav odpira teme, kot so holokavst, preganjanje, kraje, avtor filma sledi osnovni niti o smislu življenja in pomenu identitete. Črno-bela fotografija in nekonvencionalno kadriranje poudarjata turobnost, s katero je prežet film. Za odlično fotografijo in delo s kamero sta dobila Lucasz Zal in Ryszard Lenczewski številne nagrade.
Teža odločitve
Ko Ida odide iz samostana, se nad njo zgrne gromozanska teža odločitve: na eni strani se ji ponuja življenje v samostanu, polno odrekanja, pravil in prepovedi in hkrati tudi predvidljive gotovosti, na drugi strani strani je večji, a nepredvidljiv in tvegan svet, v katerem obstajata tudi glasba in telesnost.
Vando je vera v komunizem zapustila – pravzaprav je izgubila vero v vse, razen v moške za eno noč in alkohol – in ko je ostala prepuščena sebi in svoji krivdi, življenja ni mogla več prenašati.
Ko napoči dan večnih zaobljub za novinke, Ide ni med njimi. Obred zgolj spremlja iz ozadja. Sleče nunsko obleko novinke in gre poslušat saksofonista, ki sta ga kot avtoštoparja vzeli v avto s teto. V enem od boljših prizorov filma, Ido glasbenik, potem ko jo je zapeljal z glasbo Johna Coltrana, povabi, naj gre z njim v Gdansk, kjer bo igral s svojo skupino.
»In potem?« vpraša ona. On ji odgovori, da bosta kupila psa, hišo in imela otroke. »In potem?« vpraša Ida. Glasbenik zmedeno odvrne: »Običajno. Življenje.« To so zadnje izgovorjene besede v tem filmu, v katerem so dialogi redki in namesto njih govori fotografija. In konec si mora gledalec zamisliti sam.
V Kinodvoru, kjer je bila v sredo zvečer premiera, je bila v času trajanja filma popolna tišina, kot bi se preselila iz samostana poljskih redovnic. Šele pri koncu odjavne špice jo je prekinil aplavz občinstva. V zraku ostane vprašanje: kaj določa Idino identiteto? Razkritje pravega imena, resnica o starših in njeno židovsko poreklo ali katoliška ustanova, ki ji je med nacizmom rešila življenje?
V vlogi glavne igralke je izjemna Agata Trzebuchowska, ki jo je prijatelj Pawlikowskega po naključju opazil v neki kavarni in pred tem še nikoli ni stala pred kamerami, a se je odlično znašla v vlogi nedolžnega, naivnega in ranljivega dekleta.
Deset nominacij
Poljski filmi so bili že desetkrat nominirani za tujejezičnega oskarja, Ida pa prvi, ki ga je dobil. Samo v Ameriki je film zaslužil 3,7 milijona dolarjev, približno toliko denarja se je steklo v blagajno tudi v Franciji, za druge države ni podatkov.
Film je bil po klasičnih produkcijskih normativih obsojen na tržni propad. Sam Pawlikowski – to je njegov prvi poljski film – je po evropski filmski nagradi in nagradi lux evropskih parlamentarcev dejal: »Paradoks je, da bo zdaj ta film po svetu dobro zaslužil, sem pa zanj zelo težko dobil denar.«
