Igor Prassel: Festival slovenskega filma je še daleč od gledališkega brata Borštnika

Letošnji nacionalni filmski festival, ki se bo v portoroškem Avditoriju s filmom Jana Cvitkoviča Šiška Deluxe začel prihodnji torek, zaznamuje predvsem rekordno število filmov, pa tudi festivalskih dni. Teh bo letos kar šest. Pred začetkom festivala smo se pogovarjali z Igorjem Prasslom, sicer filmskim publicistom in dolgoletnim direktorjem mednarodnega festivala animiranega filma Animateka, ki filmski festival vodi tretje leto.


Številčna bera letošnjega festivala je, pa čeprav na račun krajših form, rekordna. Prikazali boste 97 filmov, od tega kar 14 celovečernih in med njimi sedem slovenskih igranih celovečercev.

Ko smo pred začetkom selekcije stali v pisarni direktorja filmskega centra in preučevali, kateri filmi naj bi bili pravočasno končani in kateri ne, sem se zelo bal, da nam vsega programa ne bo uspelo časovno izpeljati. Zato smo že predčasno v Avditoriju rezervirali dan več, ki pa bi tudi lahko bil premalo. Zdaj na festivalu, denimo, ni zadnjega filma Vlada Škafarja, ki se je odločil, da ga ne bo prijavil, ampak da bo čakal svetovno premiero na tujem festivalu, podobno je s filmom Olma Omerzuja ... Kakorkoli, na koncu se je vse nekako izšlo in je filmov ravno prav. Vsak je sedaj postavljen na svoje mesto.

Koliko igranih celovečernih filmov tekmovalnega sporeda pa je del programa filmskega centra?

Dva od sedmih. Torej Idila Tomaža Gorkića in Šiška Deluxe Jana Cvitkoviča. Dva – Dekleta ne jočejo Matevža Luzarja in Štiri stvari, ki sem jih hotel početi s tabo Mihe Knifica – sta televizijska. Dva - Julija in alfa Romeo Blaža Završnika in Utrip ljubezni Borisa Petkoviča - sta bila financirana prek javnega razpisa RTV Slovenija, namenjenega filmski produkciji za javno kinematografsko predvajanje, kot to določa zakon o filmskem centru. Eden, Psi brezčasja Mateja Nahtigala, pa je po dolgih letih prvi pravi t. i. neodvisni film. Narejen je po romanu pevca skupine Res Nullius Zorana Benčiča in je poseben tudi v tem, da gre za film noir. Poleg Idile, ki je grozljivka, gre tako za še en nov, dodaten žanr v slovenskem filmu, ki se filmske pripovedi loteva na način, ki ga pri nas še nismo videli.

Koliko pa se letošnja kvantiteta pozna na kakovosti? V kakšni kondiciji je slovenski film?

Zaradi izrazite raznolikosti in množice žanrov se mi zdi, da je ta kondicija dobra. Letos imamo recimo kar dva mladinska filma, Utrip ljubezni ter Julija in alfa Romeo. Za oba sem prepričan, da bosta našla stik z gledalci. Najbrž pa bo moral tudi filmski center še ugotoviti, katere žanre bi bilo vredno dodatno promovirati in financirati. Problem, ki ostaja, pa je, da nam še vedno primanjkuje scenaristov. Čeprav, spet, v programu je televizijski film Štiri stvari, ki sem jih želel početi s tabo, kjer je scenarist Žiga Valetič, ki se je ob pisanju tega scenarija odločil, da se bo odslej profesionalno ukvarjal samo še s pisanjem za film ... To je trnova pot, ki pri nas ne omogoča preživetja. Drugi temeljni problem pa je, da nimamo študija producentstva. Tako tudi nimamo mladih producentov, ki bi na pravi način zastopali predvsem svoje generacijsko zanimive in talentirane avtorje. Imamo še vedno le neki krog starejših producentov, ki pač uspejo ostati pri koritu, zaradi izkušenj seveda tudi najbolje pripravijo projekte ... manjka pa nam sveže krvi, ki bi privrela na površje in ki bi si upala pristopiti tudi k morda bolj radikalnim avtorskim projektom.

Večina režiserjev tokratnih igranih celovečercev je rojena konec sedemdesetih in začetek osemdesetih let, najstarejši je 49-letni Jan Cvitkovič. Kaj to govori o generacijski kontinuiteti?

Če ne bi bilo tako, bi vsi ti, danes sicer že ne več tako rosno mladi, odšli kam drugam, začeli snemati reklame ... Seveda pa je žal tudi res, da je še veliko več avtorjev, ki čakajo v vrsti in se pritožujejo, da do sofinanciranja ne pridejo dovolj hitro oziroma sploh ne. V bistvu pa je dandanes magična beseda koprodukcija. Letošnji festival bo pokazal, da smo zelo dobri koproducenti. Vendar manjšinski koproducenti, ki vlagamo svoje filmske delavce, kot so direktorji fotografije, montažerji, tonski mojstri, ali tehnične usluge, kot je postprodukcija. Nismo pa še uspeli nastopiti s projektom, kjer bi bili sami večinski producent, prepričal pa bi tudi producente iz regije ter druge nacionalne filmske centre. Vendar je to edina možna pot, če želimo na neki višji ravni, kot smo jo sposobni doma, finančno zapreti neki filmski projekt.

Lansko glavno nagrado je prejel dokumentarec Siniše Gačića Boj za. Tudi sicer je program vseboval kar šest dokumentarnih celovečercev, letos bomo videli enega samega, to je Dom Metoda Pevca. Vas je to kaj presenetilo?

To je zame najbolj negativno dejstvo letošnjega izbora. Še zlasti, ker imamo zanimive kratke in srednjemetražne dokumentarce. Njihove tematike so zelo pestre, usklajene s časom in dogajanjem ... Očitno pa nimamo producentov, ki bi se osredotočili le na dokumentarni film. Ko se je v Mariboru vzpostavil festival dokumentarnega filma, sem upal, da bo to vplivalo na povečanje produkcije. To se ni zgodilo, najbrž pa bo moral svoje k temu dodati tudi filmski center s posebnimi razpisi. Drži tudi, da dva celovečerna dokumentarca nista bila pravočasno dokončana.

Avditorij že vsa ta leta zbuja pomisleke, ali gre za ambient, ki omogoča dovolj kakovostne projekcije. Da ne omenjam nezanimanja za festival s strani piranskih oblasti.

Ko sem pred tremi leti z ekipo prevzel festival, smo naredili dve ključni spremembi. Najprej smo z Avditorijem podpisali pogodbo o koprodukciji festivala. To pomeni, da nam je na voljo tako s prostori kot zaposlenimi. Končno so s pomočjo filmskega centra uspeli tudi opremiti dvorano z digitalnim projektorjem in vzpostaviti visoko profesionalne standarde za projekcije. Poleg tega je ambient Avditorija edinstven, saj nikjer drugje nimate možnosti, da lahko v odprt ambient na filmsko projekcijo pripeljete 1500 ljudi. To je zelo magičen občutek.

Kljub temu pa obstajajo večni pomisleki glede Portoroža, zato navezujemo stike tudi drugod. Dejstvo je, da piranska občina nima neke vizije na področju kulture. In če z njimi v bližnji prihodnosti ne bomo mogli vzpostaviti vsaj minimalnega sodelovanja, potem bomo morali razmišljati o drugi lokaciji. Najbolj sem razočaran, ker oni sami festivala ne vidijo kot najpomembnejšega kulturnega dogodka, ki se odvija pri njih.

Kako je z obiskom festivala v zadnjih treh letih? Se povečuje?

Se! In to velja tako za filmske ekipe in njihove podpornike ter študente kot za lokalno občinstvo. Vse filme tudi angleško podnaslavljamo, žal pa nam z lokalnim zavodom za turizem ni uspelo doseči, da bi ta informacija prišla do tujih turistov na Obali. Vabimo tudi šole, letos si bo tako filmske projekcije ogledalo šesto otrok. Največji problem festivala pa je, da v primerjavi z Borštnikovim srečanjem še nismo prišli do stopnje, ko bi lahko ena oseba čez celo leto pripravljala, med drugim seveda, tudi strategijo grajenja občinstva, ki bi lahko z lokalno skupnostjo tkala vezi skozi vse leto ...

... ko ste prevzeli festival, ste naredili primerjavo prav z Borštnikovim srečanjem, namreč, da želite festival pripeljati na njegovo raven. Kako daleč ste še do tja?

Zelo. Če samo pogledamo odnos pristojnega ministrstva do filmskega centra, ki mu je naloženo, da finančno omogoča izvedbo nacionalnega filmskega festivala! Imamo namreč natanko toliko sredstev, natančneje 105 tisoč evrov, da festival lahko nekako izpeljemo, a nič več od tega. Če bi želeli še kaj več, denimo povabiti tuje goste, imeti takšno oglaševanje, kot ga ima Borštnikovo srečanje, televizijski prenos zaključne prireditve itn., bi se moral ta proračun krepko povečati. Še pomembnejše od tega pa je, da bi si festival za svojega vzela lokalna skupnost.