Tiskane izdaje
Redko se pripeti, da imamo ob odhodu človeka občutek, da od nas odhajata tudi čas in prostor, v katera je nezavedno ujeto naše bitje. Rapa Šuklje je bila tak človek. Redek primerek davnega plemenitega sveta, ki smo se ga lahko le tu in tam dotaknili, če se je stikal z našim.
Rapo Šuklje sem spoznal v kulturni redakciji Radia Ljubljana kot urednico oddaj z literarno in filmsko vsebino. Bila je pred upokojitvijo. Na radio je prišla leta 1948 s 'Triglav filma', kjer je sodelovala tudi pri prvem slovenskem celovečernem zvočnem filmu. Takrat je bila še študentka, čeprav z diplomo pravnice v žepu. Študirala je umetnostno zgodovino pri prof. Steletu, znanje je nato dopolnjevala s študijem svetovne in primerjalne književnosti pri prof. Ocvirku. Poznal sem jo predvsem kot prevajalko in urednico oddaje Gremo v kino. Na sporedu je bila od leta 1960, ko so se v tisku pojavili njeni prvi večji prevodi Emily Brontë (Viharni vrh), Charlotte Brontë (Villette), Oscarja Wilda (Slika Doriana Graya), če omenim nekatere. Takrat je pripravljala tudi prevode in spremne študije za legendarno zbirko 'Sto romanov'. Pisala je tudi knjižne in gledališke ocene za radio in tisk, s filmskimi kritikami in poročili s festivalov pa je polnila radijske minute in revijo Ekran.
Na radiu je Rapa Šuklje poosebljala film. Prijazen glas napovedovalke, lepa glasba, preudarna kritiška beseda in predvsem njeno pisanje in urejanje je filmsko oddajo Gremo v kino povzdignilo v eno najbolj priljubljenih govornih oddaj ljubljanskega radia. Vodstvo jo je hotelo leta 1978 odstraniti s sporeda, a so jo obnovili po protestih oktobra istega leta. To je bila majhna Rapina zmaga in zmaga kulture nad ozkosrčno dnevno politiko radijskega brbljanja. Rapa je imela vselej več prijateljev kot sovražnikov. Njena lepa, vselej dobrohotna beseda je ponavadi našla svoje mesto. To je Rapi Šuklje s priznanjem revije 'Ekran' za življenjsko delo pred meseci potrdila tudi zdajšnja generacija filmskih kritikov.
Z Rapo naju je zbližalo naključje. Še smrkavemu pesniku mi je objavila nekaj verzov v radijskem Literarnem nokturnu. Ko sem se bolj za pokušino kot zares pri devetnajstih letih lotil prevajanja nekaterih Canterburyjskih povesti, sem ji s trepetajočim srcem izročil v branje prve strani prevoda. Čez mesec ali dva sem že lahko poslušal takratno sijajno radijsko igralsko skupino, ki je z veliko hudomušnosti in znanja v zvočno izdelani krčmi uprizarjala znamenite božjepotnike angleškega srednjeveškega pesnika Geoffreyja Chaucerja.
To prijazno naključje je mojemu življenju podarilo veliko izzivov in lepih trenutkov. A v najinih stikih ni šlo samo za literarno in poklicno sodelovanje, ki se je najbolj udejanjilo z mojim uredniškim prevzemom oddaje Gremo v kino po njeni upokojitvi 1981. Predvsem se spominjam pogovorov za mizo njenega salona, ki sem se jih veselil dneve, tedne vnaprej. Hitro sem doumel, da njeni prevodi klasikov angleške, nemške, norveške in ameriške literature niso zgolj plod ljubezni, kakor so bili moji, ampak obsežnega znanja, s katerim se ni nikdar postavljala, a je nanj sogovornik lahko vselej računal. Predvsem mi je bila Rapa Šuklje nedosežen in nedosegljiv zgled, vendar vselej pri roki, v besedah izbran in mehak, a trden kot skala.
Z Rapo Šuklje se je za mnoge poslovilo stoletje, ki je redkim pripadalo toliko kot njej. V dobrem in slabem. O taboriščni izkušnji ni govorila, toda izražala jo je v značaju – v skrbi za pomoči potrebne, v vsakodnevnem spopadanju za človeške pravice. Večkrat sem imel občutek, da je v zatiranih ženskah videla soujetnice iz ravensbrüške barake. Znala je tudi tvegati, kot v radijski oddaji o Angeli Vode, ki jo je pripravila že v svinčenih sedemdesetih letih.
Rapino življenje je bilo prebogato, da bi se v poslovilnem zapisu lahko dotaknili vsega. Z žalostjo se poslavljamo od velikega človeka. Ob branju avtorjev, ki jih je vešče in tekoče prelivala v slovenski jezik, se bomo vedno spomnili nanjo. In vsakič, ko se bodo v dvorani po koncu prižgale luči, se bomo vprašali: kaj bi rekla Rapa?
